Knjigice
Poučna slikanica · Slovenske pripovedke
Povodni mož
Pravljica o prevzetni Urški in plesalcu iz reke
Tudi v jeziku: The Water Man (angleščina) · Vodník (slovaščina)
V starem mestu Ljubljana, kjer se skozi hiše vije zelena reka Ljubljanica, so si ljudje že od nekdaj šepetali čudno govorico: globoko na dnu reke, v palači iz školjk in rečnih kamnov, živi Povodni mož — kralj vseh voda. Kadar se je reka zvečer vrtinčila v zelenih krogih, so matere poklicale otroke domov in tiho rekle: »Povodni mož pleše.«
1
V mestu je živela Urška, najlepše dekle daleč naokoli. A Urška je bila prevzetna in objestna. Nosila je nos visoko v zraku, obljubljala ples vsakemu in ga potem odrekla vsakemu, ter se posmehovala fantom, ki so zardevali pred njo: »S tabo že ne bom plesala! In s tabo tudi ne!« Marsikatero srce je zabolelo zaradi nje.
2
Nekega vročega poletnega večera je bil na Starem trgu ob reki velik ples. Godci so igrali, da so pele lipe, mize so se šibile od dobrot in vsi so se vrteli v parih — samo Urška je stala ob strani, izbirčna kakor vedno, in čakala plesalca, ki bi bil dovolj imeniten za najlepšo v mestu.
3
Ko se je sonce nagnilo k zatonu, je na trg stopil neznan gospod. Bil je visok in imeniten, njegova suknja se je lesketala kakor ribje luske in njegov priklon je bil najlepši, kar so jih kdaj videli na Starem trgu. »Smem prositi za ples, lepa Urška?« Urška je ponosno prikimala: končno plesalec po njeni meri!
4
Zavrtela sta se — najprej počasi in imenitno, potem hitreje in hitreje. Godci so komaj dohajali, pod nogami neznanca pa se tla skoraj niso dotikala. Izza gora so se privalili temni oblaki, veter je zapihal in reka ob trgu se je začela vrteti v zelenih vrtincih. Ljudje so se spogledovali: kaj je to za en ples?
5
Plesala sta vse do brega reke. Tam se je gospod ustavil in Urško pogledal z očmi, zelenimi kakor globoka voda. »Jaz sem Povodni mož,« je rekel in njegov glas je bil kakor šumenje valov. »Dolgo sem gledal s svojega dna, kako se posmehuješ vsem okoli sebe, prevzetna Urška. Nocoj pa boš plesala z menoj — do konca.«
6
Preden je mogla Urška odgovoriti, je zagrmelo. Veter je zavil, lučke so ugasnile in Povodni mož jo je zavrtel — čez breg, naravnost na valove! Plesala sta po vodni gladini, kakor bi bila iz stekla, vedno dlje od brega, in Urškin klic na pomoč je odnesel vihar. Godci so umolknili, plesalci so obstali kakor vkopani.
7
Sredi reke se je odprl velik zelen vrtinec. Zavrtel je plesalca enkrat, dvakrat — in potem sta izginila v globino, Povodni mož in prevzetna Urška z njim. Valovi so se zaprli nad njima, vihar se je polegel in po vodi je plaval samo še Urškin pisani trak.
8
Urške ni nikoli več videl nihče. Godci tisti večer niso več zaigrali in ljudje so še dolgo tiho stali ob bregu ter gledali v temno vodo. Od takrat so dekleta na Starem trgu plesala z vsakim, ki jih je lepo prosil — kajti vsaka si je zapomnila zgodbo o prevzetni Urški.
9
Še danes pa, kadar se poletni večer zvečer Ljubljanica vrtinči v zelenih krogih, ljudje pravijo: globoko spodaj, v palači iz školjk, pleše Povodni mož svoj večni ples. In matere povedo hčerkam zgodbo o Urški — o najlepšem dekletu, ki je bilo do vseh prevzetno, dokler ni nekega večera odplesalo v globino.
10Konec
