Knjigice
Pravljica · Slovenske pripovedke
Martin Krpan
Zgodba o najmočnejšem možu na svetu
Tudi v jeziku: Martin Krpan (angleščina) · Martin Krpan (slovaščina)
Nekoč, pred davnimi leti, je na Vrhu pri Sveti Trojici živel Martin Krpan. Bil je največji in najmočnejši mož na svetu — tako močan, da ga ni nihče premagal ne v dvigovanju ne v prijemanju. Imel je malo kobilico, ki jo je imel zelo rad, in z njo je po ozkih zimskih poteh skrivaj prenašal dragoceno angleško sol.
1
Neko zimo je Krpan s kobilico spet tovoril sol po ozki, zasneženi gazi. Nasproti so po isti poti pripeljale sani — in ne katerekoli: cesarjeve! Konji so puhali, zvonci so peli, poti pa je bilo premalo za oba. Kaj zdaj? Kdo se bo umaknil v globoki sneg?
2
Krpan se ni prav nič ustrašil in ni dolgo premišljal. Prijel je svojo kobilico — s soljo vred! — jo dvignil kakor košarico perila in jo mirno prestavil v sneg ob poti, da so sani lahko odpeljale mimo. Cesar je gledal in gledal in ni mogel verjeti svojim očem. »Tako močnega moža pa še nisem videl v vsem svojem cesarstvu!« Dobro si je zapomnil ime: Martin Krpan z Vrha.
3
Minila so leta. Nekega dne je na Dunaj prijezdil strašen velikan Brdavs. Bil je večji od kozolca, njegov konj pa črn kakor noč. Vsak dan je izzival najboljše junake na dvoboj — in vsakega premagal. Vsi so se ga bali, meščani so se skrivali za vrati in po vsem mestu je bilo slišati samo še njegovo bahanje: »Nihče me ne premaga! Nihče!«
4
Tedaj se je cesar spomnil moža, ki je nekoč sredi zime dvignil kobilico s soljo vred. »Pripeljite mi Martina Krpana z Vrha pri Sveti Trojici!« je ukazal. »Če nam kdo lahko pomaga, je to on.« In res — še isti dan je proti Notranjski odpeljala kočija s cesarskim pismom.
5
Krpan je prišel na cesarski dvor, velik in miren, kakor bi prišel na semenj. Ponudili so mu najboljše meče in sulice iz orožarne, a v njegovih velikih rokah se je vse zvilo in polomilo kakor suha vejica. »Premehko orodje imate na Dunaju,« se je zasmejal Krpan. »S tem bi še repe ne izruval.«
6
Zato si je Krpan orožje naredil kar sam. Na cesarskem vrtu je izbral mlado lipo in si iz nje stesal velik lesen kij, težak, da bi ga dva navadna moža komaj dvignila. Cesarica je vzdihnila: »Moja lipa! Ravno ta, najlepša!« A Krpan je le pomežiknil: »Milostljiva, za glavo velikana je treba pravo palico.«
7
Napočil je dan dvoboja. Ves Dunaj se je zbral ob mestnem obzidju. Brdavs se je na svojem velikem črnem konju krohotal: »Ta kmet z leseno palico in s tisto kozo? Ha! Tega pojem za zajtrk!« Krpan pa je mirno sedel na svojo kobilico, jo potrepljal po vratu in rekel: »Bova videla, kdo bo koga.«
8
Brdavs je zdirjal proti njemu in zamahnil z mečem, da je zažvižgalo. A Krpan je meč prestregel s svojim lipovim kijem, da se je razletel na kose. Potem je zgrabil velikana, ga vrgel s konja na tla in mu z eno samo zamahom odsekal glavo. Tako je bilo konec strašnega Brdavsa — premagal ga je kmet z Vrha, ki se ni bal nikogar.
9
Ves Dunaj je vriskal od veselja, zvonovi so peli in ljudje so metali kape v zrak. Cesar je Krpana objel pred vsem mestom: »Rešil si nas, Martin Krpan! Take moči in takega poguma ni v vsem cesarstvu.« Samo dvorni minister Gregor je godrnjal v brk, ker kmetu ni privoščil slave.
10
»Želi si, kar hočeš!« je rekel cesar. »Pol kraljestva? Mojo hčer za ženo?« A Krpan je odkimal: »Doma me čaka moja kobilica in moj Vrh. Dajte mi raje pismo s cesarskim pečatom, da smem povsod svobodno tovoriti in prodajati angleško sol — pa mošnjo zlatih cekinov za na pot.« In cesar mu je dal oboje, še rad.
11
Tako se je Martin Krpan vrnil domov na Vrh pri Sveti Trojici. Spet je s svojo kobilico hodil po poteh in tovoril sol — zdaj čisto svobodno, s cesarskim pismom v nedrih. In kadar so otroci prosili, naj pove, kako je bilo na Dunaju, se je samo nasmehnil: »Velikan je bil velik, jaz pa sem bil močnejši.«
12Konec
