Knjigice
Poučna slikanica · Slovenske pripovedke
Zlatorog
Pravljica o belem kozorogu z zlatimi rogovi
Tudi v jeziku: Zlatorog the Goldenhorn (angleščina) · Zlatorog (slovaščina)
Visoko v gorah nad dolino Trente, kjer se skale dotikajo neba, je živel Zlatorog — snežno bel kozorog z rogovi iz čistega zlata. Bil je čuvaj čudežnih gorskih vrtov in vseh njihovih zakladov. Pravili so: kdor bi dobil njegove zlate rogove, bi z njimi odklenil zaklad pod goro Bogatin.
1
Za gorske vrtove so skrbele bele žene, dobre gorske vile, ki so poznale vsako rožo in vsak studenec. Zlatoroga ni mogla raniti nobena puščica za dolgo: kajti kjer je padla kaplja njegove krvi, je v hipu zacvetela čudežna triglavska roža — in če jo je pojedel, je bil spet zdrav in še močnejši.
2
V dolini je živel mlad lovec, najboljši strelec daleč naokoli. Rad je imel lepo krčmarico. A nekega večera so v krčmo prišli bogati trgovci z zlatom in dekle se je zasmejalo lovcu: »Kaj mi boš ti s svojimi gamsi! Prinesi mi Zlatorogove zlate rogove in zaklad izpod Bogatina — potem bova plesala.«
3
Vso noč lovec ni zatisnil očesa. Zjutraj je vzel puško in se sam odpravil v zasnežene gore. »Našel bom Zlatoroga,« si je govoril, »in zlato bo moje, pa naj stane, kar hoče!« Pot je bila strma in ledena, a želja po zlatu ga je gnala vse višje in višje, čez police in melišča.
4
Visoko med skalami ga je zagledal. Zlatorog! Njegovi zlati rogovi so se lesketali kakor sonce samo. Lovec je pozabil na vse svarilne besede starih ljudi. Splazil se je bliže, dvignil puško in pomeril.
5
Strel je odjeknil med stenami. Zlatorog se je zgrudil na skalno polico in iz rane so kanile kaplje krvi na kamen. A glej — kjer so padle, so v hipu pognale in zacvetele rdeče triglavske rože, žareče sredi snega.
6
Zlatorog je segel po čudežnih cvetovih in jih pojedel. V istem hipu se je dvignil — zdrav, cel in mogočnejši kot kdaj prej. Njegovi rogovi so zažareli kakor tisoč sonc in v njegovih očeh ni bilo več dobrote, samo še srd.
7
Lovec je zaslepljen od bleska stopil nazaj — a za petami ni bilo več poti, samo prepad. Spodrsnilo mu je na ledu in strmoglavil je v globino, med meglice in temne stene. Šele spomladi ga je našla zelena Soča in ga tiho odnesla v dolino.
8
Zlatorog pa je bil hudega srca. S svojimi zlatimi rogovi je prekopal in razdejal svoje čudežne vrtove: kjer so prej cvetele rože in zeleneli pašniki, je ostalo samo še sivo kamenje in melišča. Bele žene so zajokale, zavile se v meglo in za vedno zapustile gore.
9
Od tistega dne Zlatoroga ni videl nihče več. Odšel je s svojih gora in zlatih rogov ni dobil nihče — in tudi zaklad pod Bogatinom spi neodkrit še danes. Pod Triglavom pa so ostala prostrana kamnita pusta, ki jim domačini še zdaj pravijo razdejani Zlatorogovi vrtovi.
10
A čisto vse le ni izginilo. Med sivim skalovjem še danes tu in tam zacveti rdeča triglavska roža — spomin na čudežne vrtove in na belega kozoroga z zlatimi rogovi. In stari ljudje ob večerih pravijo otrokom: gore rade dajo marsikaj, a samo tistemu, ki jih spoštuje in ne zahteva vsega.
11Konec
