Knjigice
Poučna slikanica · Klasične pravljice
Sinbad pomorščak
Zgodba o pomorščaku, ki je preplul sedem morij
Tudi v jeziku: Sinbad the Sailor (angleščina) · Sindibád moreplavec (slovaščina)
V Bagdadu, mestu zlatih kupol, je živel star pomorščak Sinbad. Nekega večera je pred njegovimi vrati obstal mali nosač Hindbad, utrujen in lačen. »Vstopi,« se je nasmehnil Sinbad in mu natočil sladkega čaja. »Nocoj ti povem, kako sem kot mlad mož odplul čez morje in kaj čudežnega sem tam doživel. Poslušaj — vse to se je res zgodilo meni.«
1
»Mlad sem bil, ko sem prvič stopil na ladjo. Pluli smo mnogo dni, dokler nismo sredi morja zagledali nizkega sivega otoka. Mornarji so veselo skočili na kopno, zakurili ogenj in pristavili lonce. Jaz pa sem začutil, da se tla pod mano čudno zibljejo. ‚Poglejte!' sem zavpil. ‚Ta otok nima ne trave ne kamna ne peska!'«
2
»Tedaj se je otok zganil. Sploh ni bil otok — bil je velikanski kit, ki je že sto let spal na morski gladini! Ogenj ga je zbudil in kit se je počasi potopil v globino. Mornarji so skakali v čolne, jaz pa sem zgrabil lesen čeber in se ga oprijel z obema rokama. Valovi so me odnesli daleč, daleč od ladje, čisto samega sredi morja.«
3
»Vso noč sem plaval, objemal čeber in gledal zvezde. Zjutraj me je morje odložilo na pravem otoku, kjer so rasle palme s sladkimi datlji. Prijazni ljudje so me nahranili in mi dali streho. Ko je nekega dne v pristanišče priplula prav moja ladja, so mornarji od veselja vriskali — in z darili sem se vrnil domov v Bagdad.«
4
»A doma nisem dolgo zdržal — morje me je spet klicalo. Na drugi poti smo pristali na otoku, polnem sadja in ptičjega petja. Legel sem v senco in zaspal. Ko sem odprl oči, moje ladje ni bilo nikjer več! Sam sem taval po otoku, dokler nisem zagledal orjaške bele kupole, gladke kot jajce. In prav to je tudi bila — jajce.«
5
»Nenadoma se je stemnilo, kot bi oblak prekril sonce. Nad mano je krožil ptič Rok, tako velik, da so bila njegova krila široka kot ladijska jadra. Sedel je na jajce in zadremal. Tiho, čisto tiho sem odvil svoj turban in se z njim privezal na njegovo ogromno nogo. ‚Kamor poleti on,' sem si rekel, ‚poletim še jaz.'«
6
»Ob zori se je Rok dvignil visoko nad oblake. Svet pod nama je bil majhen kot preproga. Potem se je spustil v globoko dolino med gorami in tam sem hitro odvezal turban ter se skril za skalo. Ko je ptič odletel, sem se ozrl naokoli: dno doline se je lesketalo. Povsod, kamor je padel pogled, so ležali diamanti, veliki kot orehi!«
7
»Z visokih pečin so trgovci metali v dolino velike kose mesa, da so se vanje prilepili diamanti; orli so potem meso odnašali v svoja gnezda na vrhu. Napolnil sem si pas z diamanti, se trdno privezal na največji kos — in že me je orel dvignil iz doline! Trgovci na pečini niso mogli verjeti svojim očem. Domov sem se vrnil bogat kot kralj.«
8
»Toda morje me je premamilo še tretjič. Vihar je razbil našo ladjo in valovi so me vrgli na zelen otok. Ob potoku je sedel majhen suh starec z dolgo sivo brado in mi z roko pomignil: prenesi me čez vodo. ‚Seveda, dedek,' sem rekel in ga posadil na rame. Nisem pa vedel, koga sem srečal — Starca z morja.«
9
»Ko sva prečkala potok, starec ni hotel z ram. Z nogami se je oklenil mojega vratu in stisnil kot klešče. ‚Naprej!' je zaklical in me podil od drevesa do drevesa, da sem mu trgal najslajše sadje. Nosil sem ga dan za dnem, kajti tudi spal je kar na mojih ramenih. Bil sem njegov konj in njegova postelja.«
10
»Nekega dne sem v veliko bučo stisnil sok sladkega grozdja in jo pustil na soncu, da je sok postal rezek in penast. Ko ga je starec zavohal, mi je iztrgal bučo iz rok in jo izpil do dna. Zavrtelo se mu je v glavi, zazibal se je, noge so mu zdrsnile z mojih ram — in bil sem prost! Stekel sem k obali, kolikor so me nesle noge.«
11
»Na obali me je čakala sreča: ladja s trgovci! Ko sem jim povedal, kaj se mi je zgodilo, so zmajevali z glavami. ‚Starcu z morja še nihče ni ušel,' so rekli. ‚Ti si prvi in edini.' Ladja je razpela jadra, veter nam je bil naklonjen in po mnogih dneh so se pred nami spet zasvetile zlate kupole Bagdada.«
12
Hindbad je poslušal z velikimi očmi in čaj se mu je že zdavnaj ohladil. »In potem?« je zašepetal. »Potem sem plul še in še,« se je zasmejal Sinbad, »sedem poti čez sedem morij. Vsakič me je morje česa naučilo. A najlepši trenutek vsake poti je bil vedno isti: ko sem na obzorju spet zagledal zlate kupole svojega Bagdada.«
13
»Zapomni si, Hindbad,« je rekel stari pomorščak in mu v dlan stisnil mošnjiček zlatnikov. »Največje bogastvo niso ne zlato ne diamanti. Največje bogastvo je, da se vrneš domov — in da imaš komu povedati svojo zgodbo.« Hindbad je stopil v toplo noč. Nad strehami Bagdada so žarele zvezde, svetle kot diamanti iz daljne doline.
14Konec
