Knjigice
Poučna slikanica · Klasične pravljice
Otok zakladov
Zgodba o dečku Jimu, zemljevidu in piratskem zakladu
Tudi v jeziku: Treasure Island (angleščina) · Ostrov pokladov (slovaščina)
V gostilni Pri admiralu Benbowu, tik nad morjem, je živel deček Jim Hawkins. Nekega dne je vanjo prišel star morski kapitan z brazgotino na licu in težko mornarsko skrinjo. Vsak večer je ob oknu vlekel svoj daljnogled po obzorju in prepeval hripavo pesem: »Jo-ho-ho, in steklenica ruma!« Jimu pa je naročil: »Pazi mi na mornarja z eno nogo.«
1
Nekega mrzlega jutra so kapitana obiskali mračni možje z obale. V dlan so mu potisnili majhen črn krogec — črni pečat, staro piratsko znamenje. »Ob desetih pridejo pote,« je zašepetal Jim. Kapitan je prebledel kot jadro. »Po mojo skrinjo gredo, Jim!« A njegovo staro srce je tisti dan zastalo in kapitan je za vedno obmiroval.
2
Jim in njegova mama sta odklenila kapitanovo skrinjo. Pod obleko, kompasom in starimi zlatniki je ležal zvit rumen zemljevid. Na njem je bil narisan otok, pikčasta črta čez hribe in križec, pod katerim je nekdo pripisal: »Tu leži zaklad kapitana Flinta.« Jimu je zastal dih. Zemljevid otoka zakladov!
3
Jim je zemljevid odnesel doktorju Liveseyju in graščaku Trelawneyju. »Zaklad!« je vzkliknil graščak in od veselja poskočil. »Opremim ladjo, najboljšo v pristanišču!« Čez nekaj tednov je v pristanišču čakala lepa jadrnica Hispaniola s svetlimi jadri. Jim je postal ladijski vajenec — prvič v življenju je šel na morje.
4
Ladijski kuhar je bil velik nasmejan mož z eno nogo in berglo, na rami pa mu je čepela zelena papiga, kapitan Flint. »Zlatniki! Zlatniki!« je vreščala. Dolgi John Silver je znal skuhati najboljšo juho in povedati najboljšo zgodbo na ladji. Jim si je mislil: to je najprijaznejši mornar, kar jih je kdaj plulo po morju.
5
Neke noči je Jim splezal v sod, da bi z dna pobral zadnje jabolko. Tedaj sta se k sodu prisedla dva mornarja — in Jim je zaslišal Silverjev glas: »Ko bo zaklad na krovu, bo ladja naša.« Jimu je zastalo srce. Prijazni kuhar je bil vodja piratov! Tiho kot miš je počakal, potem pa vse povedal doktorju in graščaku.
6
Zjutraj se je iz megle dvignil otok s tremi hribi. Jim je smuknil na kopno in med drevesi srečal čudnega moža, oblečenega v kozje kože, z dolgo razmršeno brado. »Ben Gunn sem,« je rekel. »Tri leta sem čisto sam na otoku. Povej — imaš mogoče s sabo košček sira? O siru sanjam vsako noč!« Jim se je zasmejal in postala sta prijatelja.
7
Doktor, graščak in zvesti mornarji so se umaknili v staro leseno utrdbo na otoku. Nad njo je zaplapolala njihova zastava, pirati pa so na obali dvignili svojo, črno. Gledali so se skozi daljnoglede, rožljali s sabljami in kričali čez pesek, a Jim se je držal svojih. Otok je čakal, komu bo pripadel zaklad.
8
Ponoči se je Jim domislil drznega načrta. V Ben Gunnovem majhnem čolničku iz kozjih kož je veslal do Hispaniole in prerezal sidrno vrv. Velika ladja je počasi zaplula s tokom, Jim pa se je oprijel njenega boka in splezal na krov. Zdaj je bilo vse odvisno od enega samega dečka.
9
Jim je prijel za krmilo in ladjo obrnil proti severnemu zalivu. Veter je napel jadra, obala je bila vse bliže — in Hispaniola je z mehkim škrtom nasedla na pesek, prav tam, kjer je hotel Jim. Piratom je odpeljal ladjo izpred nosa! Na ta podvig je bil Jim ponosen vse življenje.
10
Pirati so z zemljevidom v roki odkorakali čez hribe do velikega drevesa. »Kopljite!« je ukazal Silver. A v jami ni bilo niti enega zlatnika — samo prazna, davno prekopana zemlja. Zaklada ni bilo! Pirati so osuplo strmeli v luknjo, iz gozda pa so že stopili doktor, graščak in Ben Gunn.
11
»Zaklad sem našel že zdavnaj,« se je smejal Ben Gunn. »Zrno za zrnom sem ga prenesel v svojo jamo!« V jami so se v soju ognja svetili kupi zlatnikov iz vseh dežel sveta. Cele dneve so jih nosili na ladjo. Potem je Hispaniola razpela jadra in odplula proti domu — bogata, kot še nikoli nobena ladja.
12
V prvem pristanišču se je Dolgi John Silver neke noči tiho izmuznil z ladje. S seboj je vzel le majhno vrečko zlatnikov — in nihče ni prav zares žaloval za njim. Jim se je vrnil domov v gostilno k mami. A še dolgo je v sanjah slišal vreščanje zelene papige: »Zlatniki! Zlatniki!«
13Konec
