Knjigice
Poučna slikanica · Klasične pravljice
Mala morska deklica
Andersenova pravljica o morski deklici, ki je hrepenela po svetu nad valovi
Tudi v jeziku: The Little Mermaid (angleščina) · Malá morská víla (slovaščina)
Globoko, globoko na dnu morja stoji grad morskega kralja. Zidovi so iz koral, okna iz jantarja, streha pa iz školjk, ki se odpirajo in zapirajo. Tam je živel morski kralj s svojo modro babico in šestimi hčerami — morskimi deklicami. Najmlajša je bila najtišja in najlepša od vseh, njeni srebrni lasje pa so se lesketali kot mesečina na vodi.
1
Babica jim je pripovedovala o svetu nad morjem: o ladjah in mestih, o pticah, ki pojejo, in o rožah, ki dišijo. »Ko dopolniš petnajst let,« je rekla, »se boš smela dvigniti na gladino.« Sestre so odplavale druga za drugo in se vračale polne zgodb. Mala morska deklica pa je čakala in čakala — najbolj od vseh si je želela videti tisti svet.
2
Končno je prišel njen večer. Dvignila se je skozi temno vodo, lahka kot mehurček, in pomolila glavo iz valov. Blizu je stala velika ladja, vsa okrašena z lučkami. Na krovu so peli in plesali — praznovali so rojstni dan mladega kraljeviča. Mala morska deklica ni mogla odmakniti oči od njega: bil je najlepši človek, kar jih je kdaj videla.
3
Tedaj pa se je dvignil vihar. Valovi so zrasli visoko kot gore, ladja je zaškripala in se prelomila. Kraljevič je izginil v temno vodo. »Ne sme utoniti!« je pomislila mala morska deklica. Zaplavala je med razbitinami, ga objela in mu vso dolgo noč držala glavo nad vodo, dokler se nevihta ni polegla in se je na nebu zasvetilo jutro.
4
Zjutraj ga je odnesla do obale in ga nežno položila na mehak pesek pod belim samostanom. Sama se je skrila za skale in čakala. Kmalu je prišla mlada deklica, ga našla in poklicala na pomoč. Kraljevič je odprl oči in se ji nasmehnil — mislil je, da ga je rešila ona. Mala morska deklica pa se je tiho in žalostno potopila nazaj v morje.
5
Od tistega dne je bila mala morska deklica tiha in zamišljena. »Babica,« je vprašala, »ali ljudje živijo večno?« — »Ne,« je rekla babica. »A ljudje imajo dušo, ki živi naprej, tam zgoraj med zvezdami. Me pa se nekega dne spremenimo v morsko peno.« Deklica je dolgo gledala skozi jantarno okno. »Rada bi bila človek,« je zašepetala. »Rada bi imela dušo — in njega.«
6
Zato je pogumno odplavala tja, kamor ni šel nihče rad: k morski čarovnici. Pot je vodila skozi mrzle vrtince in temne globine, vse do čudnega vrta, kjer so namesto rož rasle morske vetrnice in počasi mahale s svojimi lovkami. Sredi vrta je sedela čarovnica z dolgim jeguljastim repom. »Vem, po kaj si prišla,« je rekla. »Nespametna želja — a izpolnim ti jo lahko.«
7
»Skuhala ti bom napoj,« je rekla čarovnica. »Tvoj rep se bo spremenil v dve nogi, a vsak korak te bo bolel, kot bi stopala po ostrih nožih. In plačilo? Tvoj glas — najlepši glas v morju. Zapomni pa si: če se kraljevič poroči z drugo, boš ob prvem jutru postala morska pena.« Mala morska deklica je pomislila na kraljeviča in na dušo. »Naj bo,« je rekla tiho.
8
Pred kraljevičevim gradom je splavala na marmorne stopnice in izpila napoj. Zabolelo je, kot bi jo prerezal meč, in svet je potemnel. Ko je odprla oči, je stal pred njo kraljevič. Namesto repa je imela dve beli nogi! »Kdo si? Od kod si prišla?« jo je vprašal. A odgovoriti mu ni mogla — njen glas je ostal pri čarovnici. Le gledala ga je s svojimi globokimi modrimi očmi.
9
Kraljevič jo je vzel s seboj v grad in bila mu je najdražja od vseh. »Moja mala najdenka,« ji je rekel. Zanj je plesala, lahkotno kot pena na valu, čeprav jo je vsak korak pekel kot nož. Zvečer je sedala na stopnice ob morju in hladila noge v vodi. Včasih so se iz valov prikazale njene sestre in ji od daleč žalostno pomahale.
10
Potem pa je moral kraljevič obiskati sosednjo kraljično. »Poročiti se ne morem z njo,« je prej rekel mali morski deklici, »kajti rad imam tebe, ki si podobna deklici z obale.« A ko je kraljično zagledal, je vzkliknil: »Ti si! Ti si me rešila iz morja!« In srce male morske deklice se je stisnilo, kajti poroka je bila sklenjena še tisti teden.
11
Na poročni ladji je tisto noč plesala lepše kot kdaj koli, čeprav je vedela, kaj ji prinaša jutro. Tedaj so se iz valov dvignile njene sestre — brez svojih dolgih las. »Dale smo jih čarovnici!« so klicale. »Vzemi ta nož: če pred zoro z njim vzameš kraljevičevo življenje, boš spet morska deklica in prideš domov k nam!« A mala morska deklica je pogledala spečega kraljeviča, ki je bil tako srečen — in vrgla nož daleč v valove. »Ne,« je rekla v svojem srcu. »Raje jaz.«
12
Ob prvem sončnem žarku se je mala morska deklica spustila v morje in njeno telo se je razlilo v svetlo peno. A ni izginila! Čutila je, kako se dviga iz vode, lahka in topla kot jutranji žarek. Okrog nje so lebdela prozorna bitja iz same svetlobe. »Me smo hčere zraka,« so pele. »Tvoje srce je bilo tako dobro, da boš odslej letela z nami — proti soncu, proti večni duši.« In mala morska deklica se je nasmehnila, pomahala ladji in poletela v svetlobo.
13Konec
