Knjigice
Poučna slikanica · Nove zgodbe
Anka Bananka
Zgodba o krivih bananah in zlatem večeru
Tudi v jeziku: Anna Banana (angleščina) · Anka Bananka (slovaščina)
Preden je sonce ogrelo pot, je bil deček že buden. Po rdeči poti je šel, mimo spečih psov, mimo vonja po morju, tja, kjer so bananovci stali v dolgih zelenih vrstah.
1
Ves dan je delal. Nosil je težke zelene šope banan, enega za drugim in še enega. Listi so bili višji od očeta. Sonce mu je sedelo na ramenih kot topla dlan in ni hotelo dol.
2
Ko je bilo dela konec, so drugi dobili kovance, ki so zveneli. Deček je dobil banane — a samo tiste, ki jih ni hotel nihče.
3
Ne gladkih. Ne ravnih. Ne tistih, ki so ležale v lepih rumenih vrstah. Dobil je smešne, grbaste, take, ki so zrasle po svoje. Ena za drugo so romale v njegovo košaro.
4
Košaro si je oprtal na hrbet in se napotil po dolgi poti domov. Za njim pa so se banane v košari začele pogovarjati.
5
»Ojoj,« je rekla majhna okrogla. »Poglej svojo glavo! Velika je kot mango. Ti nisi banana, ti si banana z glavo!«
6
»Poglej no sebe,« je rekla tista z veliko glavo. »Tako debela in okrogla si, da komaj sediš pokonci. Ti nisi banana, ti si blazina v olupku!«
7
»Hi hi hi,« se je hihitala dolga tanka. »Kako sta smešni!« Debela se je zazibala: »In ti? Ti si vezalka! Ti si vrvica! Ti si banana, raztegnjena kot žvečilni gumi!«
8
Potem so se vse obrnile h krivi, ki je bila upognjena kot vprašaj. »In ti,« so zaklicale, »ti se ne moreš odločiti, kam bi rada šla!«
9
Oj, kako so se smejale. Smejale so se in se zibale in poskakovale po košari. Smejale so se tako močno, tako dolgo, tako na široko — da je vsaka počila. Prav po sredini. Krak. Krak. Krak.
10
Ko je deček prišel domov, so pogledali v košaro in obrazi so jim upadli. »Počene!« so rekli. »Vse po vrsti, počene in polomljene. Kaj naj s takimi?« Deček ni rekel nič. Vzel je košaro in šel ven.
11
Šel je dol na obalo, čisto sam, in sedel na hladen siv pesek. Morje je prihajalo in odhajalo, prihajalo in odhajalo, kakor vedno.
12
Sonce je zahajalo. Vodo je pobarvalo rožnato, potem oranžno, potem zlato. Pobarvalo je dečkove roke in kolena in vso košaro počenih, krivih banan. Zlato, zlato, zlato.
13
Olupil je debelo. Jedel jo je počasi. Bila je sladka — tako sladka — in mehka in dobra. Olupil je tanko. Tudi sladka. Olupil je tisto z veliko glavo. Spet sladka.
14
Nazadnje je olupil krivo, tisto, upognjeno kot vprašaj. Bila je najslajša od vseh. »Ti,« je rekel deček, »si najboljša banana, kar sem jih jedel. Imenoval te bom Anka Bananka.«
15
Morje je prihajalo in odhajalo. Nebo je postalo mehko in modro in temno. Deček je sedel s svojimi smešnimi polomljenimi bananami in se mu nikamor ni mudilo. In mislil je, da je bil to res zelo lep dan.
16Konec
