Knjigice
Pravljica · Smešne zgodbe
Kuštravi Peter
Smešne zgodbe v verzih o štirih nagajivih otrocih
Tudi v jeziku: Shock-headed Peter (angleščina) · Strapatý Peter (slovaščina)
Le pridite, otroci, sem,
nekaj smešnega povem!
Tu je Peter, ki se ne češe,
tu je Filip, ki na stolu pleše,
tu je Janez, ki v oblake zija,
in še Robert, ki ga veter zvija.
Vsak od njih jo je polomil,
vsak po svoje, čisto sam —
kdor bo zgodbe te poslušal,
se nasmeje, to vam dam!
1
Glejte, glejte, tu stoji
Peter, ki se vsem smeji!
Celo leto, kdo bi štel,
glavnika v roke ni prijel:
lasje štrlijo mu v nebo
kot veliko ptičje gnezdo.
Škarje vrgel je pod klop,
nohti zrasli so — hop, hop! —
dolgi kakor svinčniki,
zviti kakor polžki.
A naš Peter? Nič mu ni:
na podstavku kip stoji,
brado dvigne, se smeji:
»Najlepši sem — poglejte vsi!«
2
Večerja je na mizi, glej:
juha, kruh in polna skleda.
Oče Filipa pogleda:
»Danes sédi mirno, ej!«
A Filipu je dolgčas takoj:
noge zaplešejo — o joj!
Roke bobnajo: bum, bum, bam,
in stol se guga sem in tam.
Naprej, nazaj, naprej, nazaj,
stol že škriplje: škrip, škrip — aj!
»Filip!« vzdihne mama. »Ne!«
A Filip se le smeje: »He!«
3
Stol se nagne čisto vznak —
Filip v zraku! Kakšen spak!
V zadnji hip se prta oprime,
prt pa vse potegne z njime:
juha pljuskne kot fontana,
skleda pade, razmazana,
krožniki lete kot ptiči,
kruh se kotali po hiši,
vilice cingljajo: cin!
TRESK! In BUM! In ŽVENK! In BIM!
Vse na tleh — le kje, povejte,
je naš Filip? Kar poglejte …
4
Izpod prta glava kuka,
na njej skleda se mu guga,
izza ušesa korenček gleda:
Filip cel je — le brez obeda!
»Kje večerja je nocoj?«
»Na tleh, na tleh,« vzdihne oče. »Joj!«
Tedaj Filip glasno kihne,
da mu skleda z glave švigne.
Prvi prasne v smeh kar oče,
mama za njim, na ves glas,
še muc izpod mize hohoče:
to bil je guganja špas!
5
Janez hodi v šolo, glej,
s torbico na rami — hej!
A kam gleda? Gor, v višave,
kjer lastovke so vrtoglave!
Šteje jih: ena in dve in tri —
kam pa stopa, se mu ne zdi.
»Janez, pazi!« kliče stric.
Prepozno — bum! — ob steber. Nič!
Janez reče: »Oprostite!« …
stebru — in že spet strmi
gor v oblake, gor v ptice,
tja, kjer se mu najlepše zdi.
6
Pred njim se zablešči reka,
a Janez gleda gor: »Poglej,
tisti oblak je ovca mehka,
oni pa zmaj — juhej, juhej!«
Korak, korak, še korak …
in ČOF! — po vodi pljusk in šum!
Janez pade v reko vznak,
da brizgne do neba — bum!
Zdaj do vratu v mrzli vodi
sedi Janez sredi rečnih trav:
»Od kod pa zdaj tu reka, kaj?
Saj prej je ni bilo — ajaj!«
7
Dva soseda prihitita,
palico mu pomolita:
»Janez, primi se za kraj!«
In potegneta ga — zdaj!
Janez stoji na bregu, moker:
iz rokavov teče curek,
iz čevljev brizga: pljusk in pljosk,
pod njim že raste luža — plosk!
Njegov zvezek pa po reki plava,
kot ladjica se pozibava,
tri ribice ga spremljajo do zavoja:
»Adijo, zvezek! Srečno do morja!«
8
Kadar dež kot iz škafa lije
in vihar okrog hiše vije,
vsak otrok na toplo zbeži.
Vsak? O ne — naš Robert ni!
Robert vzame svoj dežnik:
»Dež mi ne more nič, nič, nič!«
In odkoraka ven, v vihar,
žvižga si: »Kaj mi veter mar!«
A veter zgrabi za dežnik,
ga napne kot balon — vžik! —
potegne enkrat, dvakrat — hop!
in Roberta požene v skok!
9
Robert leti — visoko, više:
pod njim vrtovi so in hiše,
pod njim zvonik, pod njim drevesa,
dežnik ga vleče vse do nebesa!
Ljudje strmijo kvišku: »Glej!
Fant leti! Z dežnikom! Hej!«
»Juhej!« jim maha Robert. »Pozdrav!«
Veter ga nese čez tri gore,
čez gozd, čez reko, čez polje …
Kam? Tega ne ve nihče.
In kdo ve, kje je pristal —
morda ravno pri vas?
10Konec
