Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Kraljična na zrnu graha
Kako je eno samo zrno graha našlo pravo pravcato kraljično
Tudi v jeziku: The Princess and the Pea (angleščina) · Princezná na hrášku (slovaščina)
Nekoč je živel kraljevič, ki se je hotel poročiti s kraljično — a morala bi biti prava pravcata kraljična. Prepotoval je ves svet, da bi jo našel. Kraljičen je bilo povsod dovolj, toda pri vsaki je bilo nekaj narobe: ta se je smejala preglasno, ona ni marala juhe … Ali je prava? Tega ni nikoli vedel zagotovo. In tako se je žalosten vrnil domov.
1
Neko noč se je nad gradom razbesnela huda nevihta. Bliskalo se je in grmelo, dež pa je lil, kot bi ga kdo zlival iz škafov. In sredi vsega tega hrupa — tok, tok, tok! — je nekdo potrkal na mestna vrata. »Kdo neki hodi naokrog v takšnem vremenu?« se je začudil stari kralj. Prižgal je svetilko in šel kar sam odpret.
2
Pred vrati je stala deklica, mokra do kože. Dež ji je tekel po laseh in po obleki, voda ji je pritekala v čevlje ob petah in spet odtekala pri prstih. Videti je bila kot premočena miška — pa vendar je stala vzravnano, ravno kot sveča. »Jaz sem prava pravcata kraljična,« je rekla. »Ali smem pri vas prespati?«
3
»Prava kraljična, seveda!« si je mislila stara kraljica. »To bomo pa še videli.« Na glas ni rekla nič. Tiho kakor mačka se je odpravila v spalnico za goste, privzdignila posteljnino in na gole deske položila — eno samo, čisto majhno zrno graha. Nihče je ni videl. Nihče ni nič vedel. Samo kraljica se je skrivnostno smehljala.
4
Potem je kraljica ukazala prinesti dvajset žimnic in jih zložila vrh zrna graha. Na žimnice je dala še dvajset pernic iz najmehkejšega puha. Postelja je rasla in rasla, dokler ni segala skoraj do stropa. Kraljična je morala splezati po lestvi, da je sploh prišla nanjo. »Lahko noč,« je rekla kraljica. »Sladko spi!«
5
A kraljična tisto noč ni zatisnila očesa. Obračala se je na levo in na desno, štela ovčke, vzdihovala in premetavala vzglavnik. »Kaj vendar je v tej postelji?« je mrmrala. Nekaj trdega jo je tiščalo, pa naj je ležala, kakor je hotela — skozi vseh dvajset žimnic in vseh dvajset pernic! Šele proti jutru je od utrujenosti za hip zadremala.
6
Zjutraj so jo vsi vprašali, kako je spala. »Oh, grozno, prav grozno!« je rekla kraljična. »Skoraj vso noč nisem zatisnila očesa. Bog ve, kaj je bilo v tisti postelji! Ležala sem na nečem tako trdem, da sem zdaj po vsem telesu rjava in modra. Naravnost strašno!« Kralj, kraljica in kraljevič so se spogledali — in vsi trije so se od veselja zasmejali.
7
Zdaj ni bilo več nobenega dvoma: to je prava pravcata kraljična! Kajti samo prava kraljična ima tako nežno kožo, da začuti eno samo zrno graha skozi dvajset žimnic in dvajset pernic iz najmehkejšega puha. »Našel sem jo!« je vriskal kraljevič in poskočil od veselja. »Po vsem svetu sem jo iskal, čakala pa me je kar pred domačimi vrati!«
8
Kmalu zatem je bila poroka, da take še ni bilo. Zvonovi so peli, mize so se šibile od dobrot in vsa dežela je plesala. Kraljevič in kraljična sta se držala za roke in se smejala — on, ker je po vsem svetu le našel pravo kraljično, ona, ker je našla dom, kjer jo imajo radi. In od takrat je vsako noč spala sladko kakor polh.
9
In kaj je bilo z zrnom graha? Tistega že niso vrgli proč, kajpada ne! Saj ni bilo navadno zrno — bilo je zrno, ki je našlo kraljično. Odnesli so ga v muzej in ga položili v stekleno vitrino, da si ga lahko ogleda, kdor koli hoče. Tam leži še danes — če ga ni kdo vzel. In glej: to je bila prava pravcata resnična zgodba.
10Konec
