Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Medenjakec
Zgodba o medenem možičku, ki je ušel iz pečice
Tudi v jeziku: The Gingerbread Man (angleščina) · Medovníček (slovaščina)
V mali hiši ob gozdu sta živela babica in dedek. Nekega jutra je babica zamesila dišeče medeno testo, ga razvaljala in iz njega izrezala majhnega možička. Iz sladkorja mu je naredila tri gumbke, dve očesci iz bonbončkov in širok, nagajiv nasmeh. »Ti boš naš Medenjakec,« je rekla zadovoljno, ga položila na pekač in potisnila v toplo pečico.
1
Ko je pečica zadišala po medu, je babica odprla vratca, da bi pogledala, ali je Medenjakec že pečen. A glej! Medenjakec je pomežiknil, skočil s pekača, smuknil med babičinimi nogami in stekel naravnost skozi vrata na plano. »Stoj, Medenjakec, stoj!« je zaklicala babica. On pa se je le zasmejal: »Teci, teci, kar najhitreje veš — Medenjakca nikdar ne uješ!«
2
Babica je stekla za njim, za njo pa dedek s slamnikom na glavi. Tekla sta čez dvorišče, mimo vodnjaka, med kokošmi in skozi vrtna vrata, da jima je kar sapa pohajala. A Medenjakec je bil hitrejši od obeh skupaj. Zavriskal je: »Ušel sem babici, ušel sem dedku! Teci, teci, kar najhitreje veš — Medenjakca nikdar ne uješ!«
3
Na travniku sredi cvetlic je stala kravica in mulila sočno travo. »Mu, kako lepo dišiš!« je zamukala. »Po medu in cimetu! Počakaj, da te pohrustam!« — »Kaj še!« se je zasmejal Medenjakec. »Ušel sem babici in dedku, pa še tebi bom! Teci, teci, kar najhitreje veš — Medenjakca nikdar ne uješ!« In kravica je zdirjala za njim, da je zvonec pel.
4
Malo naprej se je ob poti pasel konj. »Iha, medenjak!« je veselo zarezgetal. »Tak sladek prigrizek bi mi prav teknil!« — »Kaj še!« je zavpil Medenjakec, ne da bi upočasnil korak. »Ušel sem babici, dedku in kravici, pa še tebi bom! Teci, teci, kar najhitreje veš — Medenjakca nikdar ne uješ!« In konj je pridrvel za njim, da je zemlja dunela.
5
Zdaj so tekli za njim vsi po vrsti: babica s črtastim predpasnikom, dedek s slamnikom, kravica z zvoncem in konj z razvihrano grivo. Prah se je dvigal do neba, po vsej dolini pa je odmevalo: »Teci, teci, kar najhitreje veš — Medenjakca nikdar ne uješ!« In res ga ni ujel nihče — niti za ped mu niso prišli blizu, pa naj so tekli še tako hitro.
6
Kar naenkrat pa — reka! Široka, globoka, brez mostu, daleč naokrog pa nobene brvi. Medenjakec je obstal na bregu in prestopal z noge na nogo, kajti medenjaki ne znajo plavati. Tedaj je izza grma pokukala lisica Zvitorepka. »Kakšna škoda bi bila, če bi se tak lep možiček zmočil,« je sladko rekla. »Skoči na moj rep, pa te prenesem na drugo stran.«
7
Medenjakec ni dolgo pomišljal. Skočil je na lisičji rep in Zvitorepka je zaplavala. Sredi reke je rekla: »Voda je vse globlja in rep mi omahuje. Splezaj mi na hrbet, tam boš na suhem.« Medenjakec je splezal na njen mehki rdeči hrbet in lisica je plavala naprej, tiho kot senca, in se čisto potihem smehljala.
8
»Ojoj, voda mi sega že čez hrbet!« je čez nekaj časa rekla lisica. »Skoči mi na glavo, da ostaneš suh.« Medenjakec je skočil na glavo. »In zdaj še na konico mojega smrčka,« je rekla Zvitorepka in pomežiknila, »tam boš čisto na varnem.« In Medenjakec je pogumno stopil na sam vrh njenega smrčka — drugi breg je bil že čisto blizu.
9
Tedaj je Zvitorepka vrgla glavo kvišku, na široko odprla gobček in — ham! V enem samem požirku je bilo Medenjakca konec, kakor se sladkim in prehitrim medenjakom pač rado zgodi. Lisica se je obliznila do zadnje drobtinice, si z repom obrisala smrček, pomahala v pozdrav in zadovoljna odšla po svoji poti ob reki.
10
Na drugem bregu so obstali babica, dedek, kravica in konj ter dolgo gledali za lisico, ki je izginila med vrbami. Potem so počasi odšli domov. Babica je še isti večer spekla nov pekač medenjakov — a ti so lepo pri miru ležali na krožniku in ob skodelici toplega mleka so se prilegli prav vsem. Dedek jih je pojedel kar tri.
11Konec
