Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Milijoni mačk
Zgodba o starčku in starki, ki sta si želela eno samo mucko
Tudi v jeziku: Millions of Cats (angleščina) · Milióny mačiek (slovaščina)
Nekoč sta v majhni hiši med sončnimi griči živela starček in starka. Hiša je bila snažna, na oknih so cvetele rože, a v njej je bilo zelo tiho. »Kako lepo bi nama bilo, če bi imela mucko,« je vzdihnila starka. »Eno samo, majhno, mehko mucko.« — »Potem ti jo pa poiščem,« je rekel starček, si poveznil klobuk na glavo in odkorakal po poti čez griče.
1
Starček je hodil dolgo, dolgo. Čez sončne griče, skozi hladne doline, mimo potokov in travnikov — dokler ni prišel do griča, ki je bil ves, čisto ves pokrit z mačkami. Na stotine mačk, na tisoče mačk, na milijone in bilijone in trilijone mačk! Bele in črne, sive in rjave, lisaste in progaste — kamor je pogledal, same mačke.
2
»Ta bela je najlepša,« je rekel starček in jo vzel v naročje. A tedaj je zagledal sivo s puhastim repom. »Ne, ta je najlepša!« Pa črno-belo, pa rumeno kot maslo, pa progasto kot tigrček ... Vsaka se mu je zdela najlepša od vseh in nobene ni mogel pustiti na griču. In tako je nazadnje vzel s seboj — čisto vse.
3
In so šli domov. Spredaj je stopal starček in se smejal v svoje velike brke, za njim pa mačke: na stotine mačk, na tisoče mačk, na milijone in bilijone in trilijone mačk! Kakor dolga, dolga reka so se vile čez griče in doline. Griči so bili beli in sivi in črni in rjavi od mačk, in njihovo mijavkanje se je slišalo prav do neba.
4
Prišli so do ribnika. »Mijav, mijav! Žejne smo!« so zamijavkale mačke. »Kar pijte,« je rekel starček, »vode je za vse dovolj.« Vsaka mačka je popila samo en požirek. Ampak mačk je bilo na stotine, na tisoče, na milijone in bilijone in trilijone — in ribnik je bil kmalu prazen do zadnje kapljice. »Glej no,« se je začudil starček, »niti lužice ni več.«
5
Potem so šli čez travnate griče. »Mijav, mijav! Lačne smo!« so zamijavkale mačke. »Kar jejte,« je rekel starček, »trave je povsod polno.« Vsaka mačka je pojedla samo en grižljaj trave. Ampak mačk je bilo toliko in toliko, da so bili griči kmalu popaseni do golega — goli kakor pometena tla. Pod večer so v daljavi zagledali starčkovo hišo.
6
Starka je stala pred hišo in gledala, kako se čez griče vali morje mačk. »Ljubi moj, kaj bova z njimi?« je vzkliknila. »Vseh vendar ne moreva nahraniti, pojedle nama bodo vso hišo! Jaz sem si želela eno samo mucko.« Pomislila je in rekla mačkam: »Naj ostane tista, ki je najlepša. Povejte — katera od vas je najlepša?«
7
»Jaz!« — »Ne, jaz!« — »JAZ!« so zavpile vse mačke hkrati, kajti vsaka je bila prepričana, da je najlepša prav ona. In začel se je prepir, kakršnega griči še niso slišali. Pihale so in praskale, kričale in se kotalile v eni sami veliki kepi. Starček in starka sta zbežala v hišo in tesno zaprla vrata.
8
Zunaj je hrup rasel in rasel, da sta si morala zatisniti ušesa — potem pa je naenkrat vse potihnilo. Starček in starka sta previdno pokukala skozi vrata: in ko se je prah polegel, mačk ni bilo več. »Najbrž so se v tistem hudem prepiru pojedle med sabo,« je rekel starček. »Škoda,« je vzdihnila starka. »Eno bi pa le obdržala.«
9
A glej — v visoki travi ob hiši je nekaj tiho zašumelo. Tam je čepela majhna suha muca, siva z belimi tačkami, in se tresla od strahu. »Ti si ostala?« se je začudila starka. »Jaz nisem rekla, da sem lepa,« je tiho zamijavkala muca. »Zato se ni nihče spravil name.« Starka jo je vzela v naročje in jo odnesla v hišo.
10
Dala sta ji mleka in ji postlala mehko blazino, starček pa ji je vsak dan skrtačil kožušček. Muca je postajala vse bolj okrogla, vse bolj sijoča in vse bolj vesela. »Videl sem na milijone in bilijone in trilijone mačk,« je rekel starček, »pa nobena ni bila tako lepa kot ta naša.« In prav ona je bila najlepša mačka na svetu.
11Konec
