Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Črni lepotec
Zgodba, ki jo pripoveduje konj sam
Tudi v jeziku: Black Beauty (angleščina) · Čierny krásavec (slovaščina)
Prvi dom, ki se ga spominjam, je bil velik sončen travnik z bistrim potokom. Bil sem žrebiček: podnevi sem dirjal ob svoji mami, ponoči pa spal tesno ob njej. Nekega dne mi je rekla: »Ti si dobrega rodu. Delaj vedno z dobro voljo, dvigaj noge visoko in nikoli ne grizi in ne brcaj.« Njene besede sem nosil s seboj vse življenje.
1
Ko sem zrasel v visokega vranca, me je kupil prijazen gospodar s sivimi zalizci. Nikoli ni hitel. Najprej mi je pokazal uzdo in me pobožal po vratu, čez nekaj dni sedlo, in šele ko sem bil čisto miren, je prvič sedel name. »Priden fant,« je rekel tiho. Ob njem sem se naučil, da dobra beseda zmore več kot bič.
2
Na čelu nosim belo zvezdo, ena zadnja noga pa je bela, kot bi stopil v mleko. Ko me je prvič videla gospodarjeva žena, je zaploskala: »Kakšen lepotec! Črni lepotec naj mu bo ime.« Ime mi je bilo všeč in kmalu so me tako klicali vsi. Kadar sem ga zaslišal, sem dvignil glavo in stopal še bolj ponosno.
3
Na pašniku sem našel prijatelje. Sivček je bil okrogel siv poni, ki je znal nasmejati vse otroke. Iskra pa je bila vitka rjasto rdeča kobila s ponosno dvignjeno glavo. Sprva je bila do mene osorna, a Sivček mi je pošepetal: »Ne zameri ji. Preden je prišla k nam, ni poznala prijaznih rok.« Kmalu smo se skupaj pasli in skupaj dremali v senci stare lipe.
4
Nekega večera mi je Iskra povedala svojo zgodbo. »Pri prejšnjih gospodarjih so mi z zategnjenim jermenom ure in ure držali glavo visoko gor. Vrat me je bolel in nihče ni slišal, kako mi je hudo. Zato sem nehala zaupati ljudem.« Tiho sem stal ob njej. »Tukaj ti tega ne bo storil nihče,« sem rekel. In res: iz dneva v dan je bil Iskrin pogled mirnejši in njena narava mehkejša.
5
Neke viharne noči sva se z gospodarjem vračala domov. Reka je narasla in bučala pod mostom. Stopil sem na prve deske — in obstal. Nekaj ni bilo prav. »Naprej, Lepotec,« je rekel gospodar, a nisem se premaknil. Tedaj je z drugega brega zavpil mož s svetilko: »Most je na sredi podrt!« Počasi sva se vrnila po daljši poti. »Nocoj nas je rešil konj,« je tiho rekel gospodar.
6
Neko noč me je zbudil dim. V hlevu je gorelo! Konji smo od strahu topotali, jaz pa nisem hotel od svojega mesta. Tedaj je prišel Jožek, naš mladi hlevar. Govoril je čisto mirno, kot da je navaden večer: »No, Lepotec, greva ven.« Čez oči mi je vrgel svojo ruto in me korak za korakom odpeljal na varno. Potem se je vrnil še po Iskro. Vsi smo bili rešeni.
7
Potem je prišel žalosten dan. Gospa je zbolela in zdravnik je rekel, da mora družina v tople kraje. Vse konje so prodali. Z Iskro in Sivčkom smo se v slovo podrgnili z gobčki. »Ne pozabi, kaj ti je rekla mama,« je za menoj zarezgetala Iskra. »Delaj z dobro voljo!« Potem me je voz odpeljal po dolgi cesti — v veliko mesto.
8
V mestu sem vlekel kočijo. Moj kočijaž Jernej je nosil zakrpan zelen šal in imel utrujen, a dober obraz. Zjutraj mi je vedno prinesel kos kruha, zvečer mi je skrtačil dlako in nastlal sveže slame. »Kdor je prijazen do konja, mu konj vrne dvojno,« je rad rekel. Delo je bilo trdo, a ob Jerneju so bila mestna leta lepa.
9
Potem so prišla zares težka leta. Nove gospodarje je zanimalo le, koliko zmorem potegniti. Nekega vročega dne je bil voz naložen pretežko. Vlekel sem in vlekel, dokler mi niso klecnila kolena in sem obležal sredi ceste. Tedaj sem mislil, da je mojih dni konec. A neki dobri mož mi je odpel komat, mi zlil hladno vodo po glavi in rekel: »Ta konj ni len. Ta konj je samo preutrujen.«
10
Ko sem spet shodil, so me peljali na konjski sejem. Tam si me je dolgo ogledoval star kmet z belimi zalizci, ob njem pa njegov vnuk. »Poglej mu v oči,« je rekel kmet. »Ta konj je poznal boljše čase.« Kupil me je, me spustil na sočno travo in mi pustil počivati, kolikor sem hotel. Iz dneva v dan sem bil močnejši in dlaka se mi je spet zasvetila kot nekoč.
11
Spomladi me je kmet peljal na miren dom, kjer so iskali zanesljivega konja. Mlad hlevar s slamnatimi lasmi in pegami me je začel čistiti. Nenadoma je obstal. Pogledal je mojo belo zvezdo, potem belo nogo — in vzkliknil: »Lepotec! Ti si! Saj to je Črni lepotec!« Bil je Jožek, tisti fant, ki me je nekoč rešil iz ognja. Zdaj je bil odrasel mož — in po licih so mu tekle solze sreče.
12
Zdaj že dolgo živim tu. Moj travnik leži pod starimi jablanami in Jožek mi vsako jutro prinese k ograji jabolko. Otroci z domačije me hodijo božat in nihče me nikoli ne priganja. Včasih, ko zaprem oči, se mi zazdi, da spet stojim na travniku svojega otroštva, čisto ob mami. Moje skrbi so pri kraju: doma sem — in tu se moje zgodbe ne bo nihče več branil.
13Konec
