Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Druga knjiga o džungli
Še tri zgodbe o Mogliju, dečku, ki so ga vzgojili volkovi
Tudi v jeziku: The Second Jungle Book (angleščina) · Druhá kniha džunglí (slovaščina)
Nekega vročega dne je kača Ka rekla Mogliju: »Pokažem ti nekaj, česar ni videl še noben človek.« Odplazila se je pod razpadlo mesto sredi džungle, skozi ozko špranjo v kamnu, globoko v temno podzemno dvorano. Mogli je zlezel za njo. Spodaj je dišalo po hladnem kamnu in stari, stari temi. »Tiho hodi,« je zasikala Ka. »Tu spodaj nekdo straži.«
1
Sredi dvorane je ležal zaklad: zlati kovanci, srebrne posode in dragulji, nasuti kot pesek. Nad njimi se je dvignila ogromna bela kobra z bledimi očmi. »Sto let stražim ta zaklad mrtvega kralja,« je rekla. »Kralji so prah, jaz pa čuvam.« Moglija zlato ni zanimalo. Vzel je le lepo palico za vodenje slonov, vso v rubinih in turkizih. »To bom pokazal Bagiri!« — »Odloži jo,« je rekla kobra. »Smrt je v njej.« Mogli se je le zasmejal.
2
Zunaj je Bagira ostro pogledal ostro konico palice. »Ta stvar je ljudem delala hudo,« je rekel. Moglija je veselje kmalu minilo in palico je zalučal v goščavo. Naslednje jutro sta se vrnila po njeni sledi. Sled je bila dolga in žalostna: kdor koli je palico našel, jo je hotel imeti sam. Ob poti je ležalo šest mož, ki so se zaradi nje pobili med sabo. Mogli je dolgo molčal.
3
»Kobra je govorila resnico,« je rekel Mogli. »Smrt je v njej.« Pobral je palico, jo odnesel nazaj v mrzlo podzemno dvorano in jo položil na kup zlata. »Straži jo naprej,« je rekel beli kobri. »Jaz ne potrebujem nič takega, kar ubija samo od sebe.« Potem je stopil ven na sonce, si obrisal roke ob travo in globoko zadihal džunglo.
4
Nekaj lun pozneje se je Mogli spustil do vasi na robu džungle. A vaščani so se ga bali. »Volčji otrok! Čarovnik!« so vpili in za njim zaprli težka vrata v bambusovi ograji. Mogli je ostal sam v mraku. Ni bil jezen, bil je le zelo tih. »Prav,« je rekel končno. »Če me ne marate, naj to zemljo dobi nazaj džungla.«
5
Šel je globoko med drevesa in poklical. Prišli so jeleni in divji prašiči, prišli so volkovi in opice. »Nikomur ne storite nič žalega,« je naročil Mogli. »Samo jejte. Jejte njihova polja, dokler ne ostane niti en klas.« In tisto noč so tihe črede stopile v žito. Do jutra so polja izginjala kot sneg spomladi.
6
Potem je Mogli poklical še sivega slona Hatija in njegove tri sinove. Prišli so kot štirje tihi hribi. S čeli so porinili ograje, z rilci so razdrli slamnate strehe, z nogami so zdrobili zidove iz ilovice. Nihče ni bil ranjen — le hiše so se ena za drugo tiho zgrudile in vas je ostala brez oblike.
7
Vaščani so pobrali svoje reči, pognali živino in odšli čez hrib v drugo dolino, kjer je bilo več vode. Ozrli so se le enkrat. Do naslednje pomladi je bujna trava prekrila poti, ovijalke so zlezle čez razpadle strehe in med hišami so se mirno pasli jeleni. Džungla je preprosto vzela svoje nazaj.
8
Minila so leta. Mogli je bil star sedemnajst let, visok in hiter kot nihče v džungli. In prišla je Nova beseda — pomlad, ko vsa džungla poje. Drevesa so vzcvetela čez noč, pavi so plesali, žabe so vriskale ob vodi, vsaka žival je našla svojo. Le Mogli je hodil sam in ni vedel, kaj mu je.
9
»Trebuh me boli,« je rekel Baluju. »Ali pa srce. Ne vem povedati.« Balu ga je povohal in zmajal z veliko glavo: »Zdrav si, mali brat.« Bagira pa je tiho rekel: »To ni bolezen. To je nekaj, čemur v džungli ni imena.« Mogli je odšel od njiju in ves večer strmel v drobne ognje daljnih vasi.
10
Tisto noč je stekel. Tekel je, kot še nikoli — čez travnike, skozi bambus, prek potokov, mimo osuplih jelenov, ki so mu poskakali s poti. Tekel je vso noč, dokler ga niso noge zapekle in mu je v prsih gorelo kot ogenj. A žalost je tekla z njim in ga ni hotela zapustiti.
11
Ko se je zdanilo, je obstal. Iz doline je dišalo po dimu kuhinjskih ognjev. Nekje je ženski glas pel pesem, ki je Mogli ni poznal, pa se mu je vseeno zdela domača. Sedel je v visoko travo in dolgo poslušal. In takrat je razumel: džungla mu ostaja za vedno, njegovo mesto pa je odslej med ljudmi.
12
Na Posvetovalni skali so ga čakali štirje: Balu, Bagira, Ka in stari Akela. Nihče ni jokal. Samo dolgo so se dotikali, kot se dotikajo tisti, ki se imajo radi. »Ena kri sva, ti in jaz,« so rekli volkovi, kot vselej. »Za zmeraj,« je rekel Mogli. Potem se je obrnil in šel po stezi navzdol, proti lučem ljudi. Za njim je vsa džungla molčala.
13Konec
