Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodba o gospe Ježevki
O deklici, ki je izgubljala robčke, in o pralji z visokega hriba
Tudi v jeziku: The Tale of Mrs. Tiggy-Winkle (angleščina) · Rozprávka o pani Ježkovej (slovaščina)
Na kmetiji pod visokim zelenim hribom je živela deklica Lucija, ki je kar naprej kaj izgubljala. Nekega dne je izgubila kar tri robčke in svoj predpasnik! »Muca,« je vprašala mačko, »si mar ti videla moje robčke?« A muca si je le lizala belo tačko. Vprašala je še pisano kokoš, ta pa je zakokodakala: »Jaz hodim bosa, čisto bosa!« Robčkov ni bilo nikjer.
1
Lucija je pogledala proti hribu, ki se je dvigal visoko nad kmetijo. Zazdelo se ji je, da tam daleč zgoraj v travi leži nekaj belega — kot razgrnjeni robčki! Splezala je čez ograjo in se po strmi stezici vzpela navzgor. Ob njej je poskakovala taščica in radovedno nagibala glavico, ovčje stezice pa so se vile više in više, dokler ni kmetija pod njo postala čisto majhna.
2
Visoko pod vrhom je izpod skale tekel studenček, v mehko travo ob njem pa so bile vtisnjene drobcene mokre stopinje. Steza je Lucijo pripeljala do majcenih vrat v pobočju, skritih za šopom zvončnic. Skozi špranjo je dišalo po sveže zlikanem perilu, iz notranjosti pa je nekdo tanko prepeval: »Lili-lili-vinki, perem in likam, da se vse blešči!« Lucija je pogumno potrkala.
3
Vrata so se odprla in Lucija je stopila v drobno kuhinjo s kamnitim podom in toplim ognjiščem. Pri likalni mizi je stala majhna okrogla pralja s širokim progastim predpasnikom — in skozi njeno belo naborano čepico so kukale... bodice! »Le vstopi, srček,« se je nasmehnila. »Jaz sem gospa Ježevka, najboljša pralja in likarica na vsem hribu. Ravno likam.«
4
Lucija je sedla na pručko in gledala. »Tale rdeči telovniček je od taščice,« je rekla gospa Ježevka in ga skrbno pogladila. »Poglej, kako droben je!« Nato je iz koša vzela mehke volnene plaščke: »Ti pa so od jagenjčkov z gorskih pašnikov. Vsak ima vtkano svoje znamenje, da vem, čigav je kateri.« Likalnik je veselo pokal: pok, pok, pok.
5
Perila kar ni hotelo zmanjkati: žametni suknjič gospoda krta, mehke rokavičke muc — »rokavičke jim operem, tačke pa si morajo umiti same!« — in kupček nogavičk za ptičke. Čisto na dnu koša pa — trije robčki in predpasnik! »To je pa moje!« je vzkliknila Lucija. »Seveda, srček,« je pokimala gospa Ježevka. »Vse sem ti lepo oprala in zlikala.«
6
Ko je bilo vse perilo oprano, zlikano in povezano v snežno bele svežnje, sta si privoščili čaj. Sedeli sta ob ognjišču, pili iz drobcenih skodelic in grizljali kruh z medom. Gospa Ježevka je pripovedovala, kdo vse ji nosi perilo: prav vsak s hriba, od najmanjše miške do najstarejše ovce. Zunaj se je popoldne počasi prevešalo v večer.
7
Potem sta zaklenili majcena vrata in z naročjem svežnjev odšli dol po hribu. Vsa steza je dišala po čistem perilu. Taščica je dobila svoj rdeči telovniček in od veselja glasno zapela. Jagenjčki so pomerili čiste plaščke in poskakovali po pašniku. Gospod krt se je vljudno priklonil in odnesel žametni suknjič naravnost v svoj rov.
8
Pri lesenem prehodu čez ograjo je gospa Ježevka Luciji izročila zadnji sveženj: tri sveže zlikane robčke in lepo zložen predpasnik. »Hvala, najlepša hvala!« je rekla Lucija in se sklonila, da bi jo objela. A pralja se je samo urno priklonila, pobrala prazne koše in jo brez slovesa ucvrla nazaj po stezi navzgor — hitreje in hitreje, vse manjša in manjša.
9
Lucija je gledala za njo. Toda kje sta čepica in predpasnik? Kje široko krilo? Kako majhna in rjava je bila videti — in vsa bodičasta! Po stezi navzgor ni tekla nobena pralja, ampak čisto pravi mali rjavi ježek. In nekateri pravijo, da je deklica vse skupaj le sanjala — toda od kod potem trije sveže zlikani robčki, ki jih Lucija ni izgubila nikoli več?
10Konec
