Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Mravlja in muren
Ezopova basen o pridni mravlji in veselem murnu
Tudi v jeziku: The Ant and the Grasshopper (angleščina) · Mravec a svrček (slovaščina)
Sredi poletja je travnik dišal po medu in soncu. Mravlja je od jutra do večera nosila zrnje v svojo shrambo pod staro rušo — zrno za zrnom, vsako večje od nje same. Malo više, na zeleni bilki, pa je sedel muren z drobnimi goslimi iz orehove lupine in igral tako veselo, da so z njim pele še marjetice na travniku.
1
»Mravlja, mravlja!« je zaklical muren. »Zakaj vendar garaš v taki vročini? Poglej, kako lepo je! Pridi, zapleši z mano!« Mravlja je odložila zrno in si obrisala čelo. »Rada bi, muren. A poletje ne traja večno. Ko pride zima, bo lačen tisti, ki si ni nič spravil.« Muren se je le zasmejal in zagodel novo pesem.
2
Poletje je počasi zorelo. Mravlja je našla ob stezi poln klas in ga po koščkih zvlekla domov; njeni hodniki so dišali po žitu. Muren je medtem priredil koncert za ves travnik: pikapolonice so plesale, čmrlji so brenčali basovsko spremljavo. »Kdo bi mislil na zimo,« je pel, »ko je svet tako zelen in poln pesmi!«
3
Potem je prišel pozni poletni čas. Trave so se obarvale zlato in semena so kar sama padala v dlani. Mravlja je hodila po travniku sem in tja, sem in tja — sto poti na dan. »Še tole zrno. In še tole.« Muren je zvečer igral tiše kot ponavadi. Večeri so postali hladni in na travnik je legla prva megla.
4
Potem je začelo deževati. Dež je bobnal po listih tri dni in tri noči. Muren se je stisnil pod velik rjav list in pazil, da se mu gosli ne zmočijo. Mravlja je še zadnjič pokukala ven, zaprla svoja okrogla vratca in zakurila v topli kuhinji. Travnik je obmolknil. Le veter je še pel — a njegova pesem je bila mrzla.
5
Neko jutro je bil ves travnik srebrn. Slana je pobelila bilke in zadnja semena so zmrznila v trdi zemlji. Muren je hodil po travniku gor in dol, a ni našel niti zrnca. Trebušček mu je krulil, nožice so ga zeble, gosli pod pazduho pa so čisto molčale. Prvič v svojem življenju mu ni bilo prav nič do petja.
6
Nato je zapadel sneg. Muren je taval skozi belo tišino, sestradan in premražen do zadnje nožice. Kar naenkrat je pod staro rušo zagledal drobna okrogla vratca, izpod katerih je dišalo po kruhu in sijala topla svetloba. »Mravljin dom!« je vzdihnil. Zbral je še čisto zadnje moči in tiho potrkal: tok, tok.
7
Vratca so se odprla in na pragu je stala mravlja. »Muren! Ves si premražen!« — »Mravlja,« je tiho rekel, »vse poletje sem igral in si nič spravil. Lačen sem in zebe me.« Mravlja ga je prijela za nožico in ga potegnila noter, na toplo. »Pridi k peči. Zrnja je dovolj za dva — ti pa mi boš igral, da bo zima krajša.«
8
In tako je bilo. Zunaj je mela zima, v topli izbici pod rušo pa je dišalo po žitni kaši in medu. Mravlja je štela zaloge, muren pa je igral — o poletju, o soncu, o marjeticah. Včasih je mravlja odložila delo in sta zaplesala kar med vrečami zrnja. Še nobena zima na travniku ni minila tako hitro in tako veselo.
9
Ko se je vrnilo poletje, je bil travnik spet zelen in poln semen. Zdaj sta po njem hodila dva: mravlja s svojim zrnom in muren s svojim. »Kdo bi si mislil,« se je smejal muren, »da je tudi nošenje lahko pesem!« Zvečer pa sta sedela pred vratci: mravlja je poslušala, muren je igral — in ves travnik z njima.
10Konec
