Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Knjiga o džungli
Zgodba o dečku Mogliju, ki so ga vzgojili volkovi
Tudi v jeziku: The Jungle Book (angleščina) · Kniha džunglí (slovaščina)
Globoko v džungli, kjer so drevesa visoka kot stolpi, je v topli jami živela volčja družina. Nekega večera je v jamo prilezel majhen človeški mladič — gol, nasmejan in čisto brez strahu. Volkulja Rakša ga je povohala, ga porinila med svoje mladiče in rekla: »Ostal bo pri nas. Ime mu bo Mogli.«
1
Volkovi so se zbrali na Posvetovalni skali. »Človeški mladič je moj!« je iz teme renčal tiger Šer Kan. A medved Balu je rekel: »Jaz ga bom učil.« In črni panter Bagira je dodal: »Jaz plačam zanj.« Stari vodja Akela je pokimal — in Mogli je postal volk med volkovi.
2
Mogli je rasel z volčjimi mladiči. Z njimi se je valjal po travi, lovil metulje in se učil plavati v mrzli reki. Znal je hoditi tako tiho, da ga ni slišala niti miš, in plezati više kot vsi volčji bratje. Najraje od vsega pa je jahal na Bagirovem mehkem črnem hrbtu.
3
Balu ga je učil zakon džungle. »Ponavljaj, Mogli: džungla je tvoj dom in vsi v njej so tvoja družina.« Mogli je ponavljal — včasih pa mu je jezik ušel v smeh in Balu ga je pošegetal s svojo veliko taco. »Kdor zna prave besede,« je rekel Balu, »ima v džungli same prijatelje.«
4
Nekega dne so ga zgrabile opice. »Ti boš naš kralj!« so vreščale in ga nosile po vrhovih dreves, da se je veja gugala za vejo. Odnesle so ga daleč, daleč — v staro razpadlo mesto sredi džungle, kjer ni živel nihče več.
5
Na pomoč so prišli prijatelji: Balu, Bagira in velika kača Ka. Ka se je zazibala v svoj počasni ples in opice so obstale kot vkopane. Balu je razgnal še zadnje, Bagira pa je odnesel Moglija domov. »Brez prijateljev bi bil izgubljen,« je rekel Mogli in objel Baluja.
6
Ob reki je Bagira nekoč tiho rekel: »Mogli, nekega dne se boš vrnil k ljudem.« — »Nikoli!« se je zasmejal Mogli. »Džungla je moj dom.« A Bagira je vedel: Šer Kan je bil vsak dan bližje in v očeh mladih volkov je gorelo nekaj nemirnega.
7
Akela se je postaral in njegov skok ni bil več zanesljiv. Šer Kan je šepetal mladim volkovom: »Zakaj vas vodi človeški mladič? Dajte ga meni!« Nekateri volkovi so začeli gledati Moglija postrani. »Čas je, da se pripraviš,« je rekel Bagira.
8
»Pojdi v vas k ljudem,« mu je naročil Bagira, »in prinesi Rdeči cvet. Ognja se boji vsak v džungli — celo Šer Kan.« Mogli je stekel skozi noč do vasi. Skozi okno je videl, kako v glinenem loncu pleše rdeče-zlati cvet: ogenj.
9
Ko so vsi zaspali, je Mogli tiho vzel lonec z žerjavico in vanj ves čas dodajal suhe vejice, da rdeči cvet ne bi ugasnil. Ves dan ga je čuval kot največji zaklad. »Zdaj se ne bojim več nikogar,« si je rekel.
10
Na Posvetovalni skali je Šer Kan zarjovel: »Mladič je moj!« Tedaj je Mogli vstal z gorečo vejo v roki. Iskre so letele v nebo. »Pojdi!« je rekel s trdnim glasom. »In nikoli več se ne vrni!« Šer Kan se je stisnil k tlom in zbežal v temo.
11
Tisto noč je Mogli prvič v življenju jokal. »Kaj je to, kar mi teče po licih?« — »Solze,« je rekel Bagira. »Čas je, da greš za nekaj časa k ljudem, Mogli. A džungla te ne bo pozabila.« Mogli je objel vsakega od prijateljev in odšel po stezi proti vasi.
12
V vasi se je Mogli naučil nositi obleko in pasti bivole. A nekega dne se je Šer Kan vrnil! Mogli je s sivim bratom volkom pognal veliko čredo bivolov v ozko sotesko — grmelo je, kot bi se podrla gora. Šer Kan ni imel kam. To je bil njegov konec.
13
Mogli se je vrnil v džunglo, kjer so ga čakali Balu, Bagira in volčji bratje. Odslej je živel med obema svetovoma: podnevi je poznal pota ljudi, ponoči pesmi džungle. In kadar je zavriskal z visoke skale, mu je odgovorila vsa džungla: »Dobrodošel doma, Mogli!«
14Konec
