Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodba o doktorju Dolittlu
Zdravnik, ki se je naučil govoriti z živalmi
Tudi v jeziku: The Story of Doctor Dolittle (angleščina) · Príbeh o doktorovi Dolittlovi (slovaščina)
Na robu majhnega mesteca je stala hiša z velikim vrtom. V njej je živel doktor Dolittle — majhen, okrogel in vedno nasmejan gospod v visokem črnem cilindru. Ljudje so ga imeli radi, on pa je imel še rajši živali. V njegovi kuhinji so gnezdile miši, v omari je spal jež, v žepih velikega rjavega plašča pa je vedno nosil kaj za pod zob. Na klopi pred pečjo je dremal star pes s sivim gobcem.
1
Vsak dan je bilo živali več. Kunci v shrambi, race na stopnicah, v hlevu pa star konj, ki je slabo videl. Bolniki so se začeli obračati že pri vratih. Nekega dne je stara gospa našla v svojem naslanjaču velikega ježa in odslej ni prišel nihče več. »Zdaj sva revna,« je rekla raca Dab-Dab in pometla hodnik. Doktor si je popravil očala in se nasmehnil: »Zato pa imava družbo.«
2
Tedaj je siva papiga Polinezija rekla nekaj čudovitega: »Doktor, živali govorijo. Samo poslušati jih moraš.« Vso zimo sta sedela pri peči in ona ga je učila. Naučil se je, kaj pomeni, ko pes zavrti z repom, in kaj, ko konj povesi ušesa. Naučil se je celo, kako se po mišje reče dober dan. In tako je doktor Dolittle postal prvi človek na svetu, ki je znal govoriti pasje.
3
Star konj mu je prišel povedat, da potrebuje očala. Doktor mu je izmeril nos in mu naredil velika zelena očala. Konj je spet videl vsako bilko in od veselja trikrat zarezgetal. Novica se je razširila po vsej deželi. Kmalu je pred hišo stala dolga vrsta: krave, lisice, jazbeci, celo polž s počeno hišico. Doktor je pomagal vsem po vrsti in bil je srečen — čeprav ni imel ničesar.
4
Neko jutro je na okno potrkala lastovka. »Doktor, hitro! Onstran morja so opice hudo bolne. Ena za drugo obolevajo in nihče jim ne zna pomagati.« Doktor je pogledal svojo prazno denarnico, potem pa segel po klobuku. »Potem gremo,« je rekel. »Torbo z zdravili, kruh za na pot in toplo odejo. Do jeseni bomo nazaj.«
5
Mornar mu je posodil staro ladjo z zakrpanim jadrom. Vkrcali so se vsi: papiga Polinezija na jambor, pes Džip na premec, raca Dab-Dab v kuhinjo in doktor za krmilo. Lastovka je letela pred njimi in kazala pot. Šest tednov so pluli po širokem modrem morju, dokler za njimi ni bilo videti nobene obale več, pred njimi pa še nobene.
6
Potem je prišla nevihta. Veter je zavijal, valovi so bili visoki kot hiše in ladja je zaškripala kot suha veja. Doktor je klobuk držal z obema rokama, potem pa se je nebo prevrnilo. Zjutraj so se vsi zbudili na peščeni obali — premočeni, čisto celi in brez ladje. »Prispeli smo,« je rekel Džip in povohal zrak. »Džungla je tam gori. In opice tudi.«
7
Iz gozda so pritekle opice in doktorja prijele za roke. Po ozki stezi so ga odpeljale do svojih bolnih. Ležali so v senci velikih listov, na stotine jih je bilo, in bili so tako slabotni, da niso mogli niti sedeti. Doktor je odprl torbo, si zavihal rokave in rekel: »Nič se ne bojte. Do jutri bomo naredili vse, kar se da.«
8
Delal je tri dni in tri noči in skoraj ni zatisnil očesa. Zdrave opice so se postavile v dolgo vrsto od reke do bolnih in si podajale sklede z zdravilom — iz roke v roko, iz roke v roko, kilometer daleč. Ena za drugo so bolne opice odprle oči in prosile za hrano. Ko je vzšlo sonce, je vriskala vsa džungla.
9
Ko so se poslavljali, jim je pot zaprla globoka soteska. »Nič lažjega,« so rekle opice. Zgrabile so se za roke in noge in nad prepadom naredile živ most. Doktor je s klobukom v roki previdno stopil čez, za njim pa Džip, Dab-Dab in Polinezija. Spodaj je globoko v senci šumela reka. Na drugi strani se je doktor obrnil in pomahal.
10
»Nekaj ti moramo dati,« so rekle opice. In pripeljale so najbolj plaho žival na svetu: Potisni-Povleci. Imel je mehko rjavkasto dlako in glavo na vsakem koncu telesa, tako da ga nihče ni mogel presenetiti od zadaj. Ena glava je vedno bedela, druga pa je smela spati. »Boš šel z nami?« Potisni-Povleci je pokimal — z obema glavama hkrati.
11
Domov so se pripeljali z ribiško ladjo. Ko so s Potisni-Povlecijem stopili v mesto, so ljudje pritekli od vsepovsod, da bi ga videli, in vsak je hotel plačati, da si ga ogleda. Doktor je spet imel denar za kruh in seno. A najlepši so mu bili večeri na vrtu, ko je sedel med svojimi živalmi in mu je vsaka povedala, kaj je tisti dan počela.
12Konec
