Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodba o raci Jemimi
Zgodba o raci, ki je hotela sama izvaliti svoja jajca
Tudi v jeziku: The Tale of Jemima Puddle-Duck (angleščina) · Príbeh o kačke Jemime (slovaščina)
Na kmetiji pod hribom je živela bela raca Jemima. Najbolj na svetu si je želela sama izvaliti svoja jajca. A gospodinja jih je vsakič pobrala in jih podložila kokoši. »Raca ni potrpežljiva valilka,« je rekla. Jemima je užaljeno otresla perje: »Bomo še videli! Poiskala si bom gnezdo, kamor ne pride nihče.«
1
Nekega pomladnega popoldneva si je Jemima ogrnila rožnato ruto, si privezala modro kapico in se odpravila po cesti navkreber. Nihče je ni opazil. »Gnezdo mora biti daleč od kmetije,« si je govorila, »tam, kjer ni kokoši in gospodinje.« Na vrhu hriba je zagledala gozd v daljavi. »Tam! Tja bom poletela.«
2
Leteti pa Jemima ni ravno znala. Najprej je dolgo tekla po klancu navzdol in mahala s perutmi, dokler se ni čisto zasopla. Potem — hop! — jo je veter vendarle dvignil. Ko je enkrat prijela zalet, je letela prav lepo, čeprav ji je ruta plahutala okoli vratu. Pod njo so drvele krošnje dreves, dokler ni sredi gozda zagledala jase in mehko pristala med drevesi.
3
Na štoru sredi jase je sedel eleganten gospod peščenih brkov v rjavem suknjiču. Bral je časopis in prijazno privzdignil pogled. »Ste se izgubili, gospa?« Jemima mu je potožila, da išče varno gnezdo. »Nič lažjega!« se je nasmehnil gospod s koničastimi zobmi. »V moji drvarnici je prostora na pretek. Kar za menoj, prosim.«
4
Drvarnica je bila od tal do stropa polna mehkega perja. »Kako čudno,« je pomislila Jemima, »toliko perja pa še nisem videla!« A gnezdo je bilo tako mehko, da ni spraševala naprej. Vsak dan je priletela in znesla jajce, gospod pa jo je vsakič vljudno pospremil. Kmalu jih je bilo v gnezdu devet, velikih in zelenkasto belih.
5
»Jutri začnem valiti,« je napovedala Jemima. »Imenitno!« je rekel gospod in se pogladil po brkih. »Prej pa priredimo slavnostno večerjo. Prinesite mi z vrta žajbelj, timijan, meto in dve čebuli — za okusno omleto, hočem reči, za nadev.« Jemima ni nič posumila. Prikimala je in odletela proti kmetiji po dišavnice.
6
Na vrtu je Jemima trgala žajbelj in meto. Tam jo je srečal Kep, moder star ovčarski pes kmetije. »Kam pa vsak dan letiš, Jemima?« Raca mu je vsa ponosna zaupala vse: o gospodu peščenih brkov, o drvarnici, polni perja, o devetih jajcih. Kep ni rekel skoraj nič, a oči so se mu zresnile. »Kje, praviš, stoji tista drvarnica?«
7
Brž ko je Jemima odletela, je Kep stekel v vas. Tam sta pri mesarju živela dva mlada lovska psička, ki sta se rada podila za vsem, kar teče. »Nocoj mi bosta pomagala,« jima je rekel Kep. »Neki peščeni gospod na hribu si je zaželel račje pečenke.« Psička sta naježila ušesa in vsi trije so tiho stopili proti gozdu.
8
Jemima je z dišavnicami v ruti priletela na jaso. Gospod je bil tisti večer nenavadno nemiren. »Poglejte še jajca, potem pa hitro noter!« jo je priganjal. Tedaj pa se je iz grmovja zaslišalo renčanje. Kep in psička so planili na jaso ter lisjaka za vselej pregnali iz gozda. Jemima je šele zdaj razumela, kakšno večerjo je pripravljal.
9
A joj — v vsem tistem vrvežu sta psička planila v drvarnico in pohrustala vseh devet jajc, preden ju je Kep uspel odgnati. »Moja jajčka!« je zajokala Jemima. Domov so jo pospremili počasi, po cesti navzdol proti kmetiji, in Jemima je vso pot točila debele solze. Tako se je končalo njeno prvo gnezdenje v gozdu.
10
Ni pa se tako končala njena zgodba. Doma so Jemimi končno pustili, da vali sama, na svojem gnezdu v kotu skednja. Sedela je potrpežljivo, dan za dnem, in junija se je pod njo nekaj zganilo. Štirje puhasti račji mladiči! Jemima jih je ponosno peljala mimo kokoši h koritu z vodo — mama raca, ki je izvalila svoje mladiče čisto sama.
11Konec
