Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Nils Holgersson
Zgodba o dečku, ki je z divjimi gosmi preletel vso Švedsko
Tudi v jeziku: Nils Holgersson (angleščina) · Nils Holgersson (slovaščina)
Na majhni švedski kmetiji je živel deček Nils. Bil je len in nagajiv. Kokošim je metal kamenje, mačko je vlekel za rep, kravam v hlevu se je posmehoval. Neko nedeljsko jutro sta starša odšla v cerkev. »Preberi pridigo!« sta mu naročila. Nils pa je knjigo odložil in zaspal na klopi ob oknu.
1
Zbudilo ga je šumenje. Na robu skrinje je čepel čisto majhen možiček v sivem plašču in rdeči kapici — hišni škrat. Nils je bliskovito vrgel mrežo čezenj in se zakrohotal: »Zdaj si moj!« Škrat ga je prosil, naj ga izpusti. Nils se mu je le posmehoval. Tedaj je škrat tiho rekel: »Naj bo torej tako, kot si zaslužiš.«
2
V hipu je vse okoli njega zraslo. Klop je bila visoka kot hrib, muha velika kot vrabec. Nils je stal na tleh, majhen kot palec — v rdeči kapici, zelenem suknjiču in rumenih usnjenih hlačah. Stekel je na dvorišče in zgodil se je še en čudež: razumel je, kaj govorijo živali. »Poglejte ga!« so se smejale kokoši. »Zdaj je manjši od nas!«
3
Visoko na nebu je zaklicala jata divjih gosi: »Z nami, z nami na sever!« Beli kmečki gosak Martin je razprl krila. »Tudi jaz znam leteti!« je vzkliknil in se pognal v zrak. Nils se je prestrašil, da ga bo mama izgubila, in se mu oklenil vratu. In že sta bila nad hlevom, nad drevesi, nad vso kmetijo.
4
Zvečer je jata pristala na ledeni gladini jezera. Stara siva vodnica Aka s Kebnekajseja je pogledala Nilsa s strogimi jantarnimi očmi. »Človek med gosmi? Ljudje nam niso nikoli prinesli nič dobrega. Jutri odletiš domov.« Nils je molčal. Gosak Martin pa je stopil predenj: »Če odide on, odidem tudi jaz.«
5
Ponoči se je čez led tiho plazil lisjak Smirre. Rumene oči so mu svetile kot dve iskri. Gosi so spale in niso slišale ničesar — Nils pa je bil buden. Skočil je pokonci, zgrabil lisjaka za rep in zakričal na ves glas. Jata se je dvignila v temo. Smirre je ostal sam na praznem ledu, moker in besen. »Zapomnil si te bom!« je zasikal.
6
Zjutraj je Aka rekla: »Ostani z nami, palček.« In tako se je začelo najlepše popotovanje na svetu. Pod njimi so drseli gozdovi in jezera, cerkveni zvoniki in bela polja, ki so se počasi zelenila. Nils je ležal na Martinovem vratu, veter mu je pihal v obraz in prvič v življenju se mu ni nikamor mudilo.
7
Nekega jutra je jata poletela na veliko sivo goro. Tam so se zbrale živali z vseh strani in žerjavi so zaplesali svoj ples — počasi in resno, z lahnimi poskoki in široko razprtimi krili, kakor da bi se poslavljali od zime. Nils je gledal z odprtimi usti in ni si upal niti dihati. »Tega doma nihče ne bi verjel,« je pomislil.
8
V bukovem gozdu je slišal jok. Ljudje so podrli drevo z veveričjim gnezdom in mladiče zaprli v košaro. Nils se je splazil noter, jih drugega za drugim znosil ven in jih po vejah odnesel k materi. Ko je tisto noč zaspal v Martinovem perju, ga je nekaj toplo grelo v prsih. Ni vedel, da se temu reče dobrota.
9
Ob veliki reki so se med trstjem skrivali lovci. Nils je zagledal svetle cevi pušk in zavpil: »Ne dol! Ne dol!« Jata je v zadnjem trenutku zavila visoko nad vodo in streli so zagrmeli v prazno. Aka je dolgo letela ob njem. »Nekoč sem ti rekla, da ljudje ne prinesejo nič dobrega,« je rekla. »Zmotila sem se.«
10
Poletje je minilo. Ko so se gosi obrnile proti jugu, je Nils izvedel, kako se čarovnija konča: spet bo velik, če se beli gosak Martin vrne domov cel in zdrav. Zamislil se je. Domov, na kmetijo, kjer za praznik koljejo gosi? Vso pot čez morje je molčal in gledal, kako se pod njima svetijo valovi.
11
Doma je mama Martina že prijela za vrat. »Kako lep gosak! Prav pride za praznik.« Nils je vedel: če zdaj molči, bo spet deček. A ni molčal. Skočil je iz Martinovega perja na dvorišče in zakričal: »Ne! Ta gosak je moj prijatelj!« In v tistem hipu je začutil, da raste — kapica mu je padla z glave, dvorišče je postalo majhno.
12
Stal je sredi dvorišča, velik kot prej, in starša sta ga gledala kakor čudež. Nils pa se je najprej obrnil k belemu gosaku, ga objel okoli vratu in mu tiho rekel: »Hvala.« Martin je zagagal in razprl krila. Nad kmetijo so še enkrat zaklicale divje gosi — Nils je dvignil roko in jim pomahal v slovo.
13Konec
