Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodba o Petru Zajčku
Kako je poredni zajček smuknil v vrt gospoda Gregorja
Tudi v jeziku: The Tale of Peter Rabbit (angleščina) · Rozprávka o zajkovi Petrovi (slovaščina)
Za veliko staro smreko, pod njenimi debelimi koreninami, je v mehki peščeni luknji živela zajčja družina: mama zajklja in štirje mali zajčki. Ime jim je bilo Flopsi, Mopsi, Belorepka in Peter. Flopsi, Mopsi in Belorepka so bile pridne male zajklje. Peter pa — Peter je bil od vseh najbolj radoveden in ravno malo preveč poreden.
1
Nekega jutra je mama rekla: »Otroci, tecite na polje ali po stezici, samo v vrt gospoda Gregorja ne hodite! Vaš oče je tam končal v pasteti.« Nato je vzela košaro in dežnik ter odšla mimo gozda k peku po hlebec rjavega kruha in pet rozinovih žemljic. »Pridni bodite,« je še zaklicala čez ramo in odhitela po poti.
2
Flopsi, Mopsi in Belorepka so bile pridne sestrice: po stezici so odskakljale navzdol in nabirale zrele robide. Peter pa je bil poreden. Robide ga niso prav nič zanimale. Stekel je naravnost k vrtu gospoda Gregorja in se — hop! — stisnil pod vrata. Komaj se je zrinil skozi, tako ozka je bila špranja pod njimi.
3
V vrtu je bilo vse, o čemer sanja lačen zajček! Najprej je pohrustal solato, potem nekaj stročjega fižola, nazadnje pa še redkvice. Vse je bilo tako sveže in sladko! Hrustal je in hrustal, dokler ga ni od vsega skupaj začel boleti trebušček. »Ojoj,« je zavzdihnil, »zdaj bi mi prav prišel šopek peteršilja.«
4
Toda glej — za lehami s kumarami je klečal gospod Gregor in sadil mlado zelje! Ko je zagledal Petra, je skočil pokonci, zamahnil z grabljami in stekel za njim, vpijoč na ves glas: »Stoj, tat! Stoj!« Peter se je na smrt prestrašil in zdirjal po vrtu sem ter tja kot blisk — čisto je pozabil, kje so vrata.
5
Bežal je med gredicami, da se je vse kadilo za njim. Med zeljem mu je zletel z noge en čeveljček, med krompirjem pa še drugi. Bosih tačk je tekel po vseh štirih kakor pravi gozdni zajec, hitreje in hitreje — morda bi celo srečno ušel, če se ne bi zaletel naravnost v mrežo, razpeto čez kosmuljev grm.
6
V mreži se je zapletel z velikimi medeninastimi gumbi svoje čisto nove modre suknjice. Že je obupal in točil debele solze — a prijazni vrabci so prileteli k njemu in začivkali: »Potrudi se, potrudi!« Peter se je zvijal in cukal, izmuznil se je iz suknjice in zbežal naprej — brez nje, samo v svojem rjavem kožuščku.
7
Skočil je v lopo in se skril v kanglico za zalivanje. Ta bi bila imenitno skrivališče, če ne bi bila do polovice polna vode. Gospod Gregor je stikal po lopi in premetaval orodje. Petra je začelo žgečkati v nosu — »Aaačih!« V hipu je bil Gregor nad njim, a Peter je skočil skozi okno, prevrnil tri cvetlične lonce in zbežal.
8
Peter je bil ves premočen in drgetal je od mraza. Sedel je, da bi se oddahnil, pa je od strahu le sopel in kihal. Kje so vrata? Nikjer jih ni videl. Po vrtu se je sprehajala bela mačka, ki se ji ni upal niti približati. Na lopati pa je sedela taščica in ga radovedno gledala — kakor bi mu hotela reči: »Kar pogumno, zajček!«
9
Potem je izza grma zagledal gospoda Gregorja, kako mirno okopava čebulo — in tam za njim: vrata! Peter je stekel, kar so ga nesle tačke, mimo grmov črnega ribeza, naravnost čez gredice z jagodami. Gospod Gregor je zamahnil in ga skoraj ujel, a Peter se je smuknil pod vrata in bil zunaj na stezici. Rešen!
10
Gospod Gregor je pobral čeveljčka in suknjico, jih obesil na križ iz palic in postavil sredi vrta strašilo za ptice. Peter pa je tekel in tekel skozi gozd, ne da bi se le enkrat ozrl, dokler ni pritekel do velike stare smreke. Bil je tako utrujen, da se je kar zvrnil na mehka tla domače luknje in zaprl oči.
11
»Peter, kje pa je tvoja obleka?« je zmajala z glavo mama. To je bila že druga suknjica, ki jo je izgubil v štirinajstih dneh! Petra je še zvečer bolel trebušček, zato mu je mama skuhala kamilični čaj: eno veliko žlico pred spanjem. Flopsi, Mopsi in Belorepka pa so za večerjo dobile kruh, mleko in sladke robide.
12Konec
