Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Pastirček in volk
Ezopova basen o pastirju, ki mu nihče več ni verjel
Tudi v jeziku: The Boy Who Cried Wolf (angleščina) · Pastierik a vlk (slovaščina)
Visoko nad vasjo, na sončnem hribu, je pasel ovce pastirček Tonček. Vsako jutro je gnal čredo na pašnik, vsak večer jo je prignal domov. Pod njim se je v dolini stiskala vas s toplimi strehami. Ovce so mirno mulile travo, zvonček na vratu najlepše ovce je tiho pel. »Nič se ne zgodi,« je vzdihnil Tonček. »Prav nič. Samo trava in ovce, ovce in trava.«
1
Nekega dopoldneva je bil dolgčas hujši kot kdaj prej. Tonček je vrtel palico, štel oblake in zehal. Ovce so prežvekovale, čriček je pel, sonce je stalo na mestu. Potem pa se mu je utrnila poredna misel: »Kaj, če zavpijem, da je prišel volk? Vsa vas bo pritekla na hrib! To bo šele smeh!« Pogledal je dol proti hišam, globoko vdihnil in zaprl oči.
2
»Volk! Volk!« je zavpil Tonček na ves glas. »Volk je med ovcami!« V vasi je vse skočilo pokonci. Pek je zgrabil ponev, kovač je pritekel s svojimi močnimi rokami, babica je vzela grablje. Vsi so hiteli v hrib, kar so jih nesle noge. Prah se je dvigal s poti, ponev je žvenketala, grablje so poskakovale.
3
Ko so zasopli in rdeči v obraz prišli na vrh, so našli le mirne ovce in Tončka, ki se je od smeha držal za trebuh. »Kje je volk?« je vprašal pek. »Nikjer!« se je smejal Tonček. »Šalil sem se!« Vaščani so zmajevali z glavami. »S takimi rečmi se ne šali,« je rekla babica in počasi so se vrnili v dolino.
4
Čez nekaj dni je bil dolgčas spet tu. In Tonček je pozabil na babičine besede. »Volk! Volk!« je zavpil še glasneje kot prvič. In spet so prihiteli: pek s ponvijo, kovač zaripel v obraz, babica z grabljami. Zasopli so obstali sredi pašnika in gledali naokrog. In spet — nič. Samo ovce in smeh. Tokrat se ni smejal nihče drug, samo Tonček.
5
»Dvakrat nas je imel za norca,« je rekel kovač, ko so se vračali. »V tretje ne grem, pa če vpije do večera.« Pek je pokimal, babica je molčala in gledala v tla. Nihče se ni več ozrl proti hribu. Tisti večer je Tonček sam jedel svoj kruh. Zdelo se mu je, da je smeh že zdavnaj izpuhtel, hrib pa še nikoli ni bil tako tih.
6
Naslednji dan pa se je z gozdnega roba res prikradla siva senca. Volk. Suh, tih, z rumenimi očmi. Ni se mu mudilo — stopal je počasi, tiho kot senca. Ovce so ga prve začutile: zvonček je divje zazvonil, čreda se je stisnila v kot pašnika. Tonček je zgrabil palico. Roke so se mu tresle. »Volk,« je zašepetal. Tokrat zares.
7
»Volk! Volk!« je vpil Tonček in mahal s klobukom. »Zares je tu! Pomagajte!« Vpil je, dokler ni bil čisto hripav. Spodaj v vasi je pek le zamahnil z roko: »Spet se šali.« Kovač je koval naprej, babica je grabila listje. Nihče se ni ozrl proti hribu. Tončkov glas je izzvenel v prazno, kot bi vpil v vodnjak.
8
Volk je planil med ovce. Čreda se je razbežala na vse strani, po vsem hribu je letela volna, in ko je bilo vsega konec, najlepše ovce z zvončkom ni bilo več nikjer. Tonček je sedel v travo in jokal. Zdaj je vedel, kar vedo vsi pastirji: kdor laže, mu nihče ne verjame — niti takrat, ko govori resnico.
9
Od tistega dne je Tonček klical samo še resnico. Zvesto je pasel, kar je ostalo od črede, vsako jutro preštel ovce in vsak večer pošteno povedal, kaj je videl na hribu. Vaščani so sprva le pokimali. A počasi, dan za dnem, so mu spet začeli verjeti. In ko je nekoč spet zavpil s hriba, so v hipu prišli vsi — pek, kovač in babica.
10Konec
