Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Pet otrok in peščeni škrat
Zgodba o petih otrocih in godrnjavem škratu, ki izpolnjuje želje
Tudi v jeziku: Five Children and the Sand-Fairy (angleščina) · Päť detí a pieskový škriatok (slovaščina)
Nekega poletja se je pet otrok — Ciril, Neža, Rok, Janica in mali Jagenjček — pripeljalo iz mesta v belo hišo na deželi. Za hišo je bila velika peščena jama, kjer so nekoč kopali gramoz. »Tu bo najlepše poletje na svetu!« je zavriskal Rok. In imel je prav — le da si niti predstavljati ni znal, kako čudno lepo bo.
1
Prvo jutro so sklenili, da izkopljejo luknjo do Avstralije. Kopali so in kopali, da je pesek letel na vse strani. Nenadoma je Janica zavpila: »Nekaj kosmatega je tu spodaj!« Iz peska sta pokukali dve dolgi očesci na pecljih, nato uhlja kot pri netopirju in nazadnje okrogel kosmat trebušček. »Kdo me budi?« je zagodrnjalo bitje. »Spal sem tisoč let!«
2
»Jaz sem peščeni škrat,« je reklo bitje in se pomembno napihnilo. »Star sem več tisoč let. Nekoč so otroci pri meni vsak dan želeli pterodaktila za večerjo!« Otroci so zijali z odprtimi usti. »Izpolnim vam eno željo na dan,« je zagodrnjal škrat. »A zapomnite si: ob sončnem zahodu vse izgine. In zdaj — želite že vendar, da bom imel mir!«
3
»Želim, da bi bili lepi kakor dan!« je izletelo iz Neže. Škrat se je napihnil kot balon — puf! Otroci so se spogledali in obnemeli: drug pred drugim so stali štirje čudovito lepi neznanci z zlatimi kodri in očmi kot zvezde. »Kdo pa si ti?« je Ciril vprašal lastno sestro. Samo Jagenjček je ostal čisto tak kot prej — okrogel in svoj.
4
A ko so prišli domov na kosilo, jih Marta ni spoznala. »Kaj pa hočejo tukaj ti tuji otroci?« je rekla in jim vzela Jagenjčka iz rok. »Marta, saj smo mi!« so prosili, a vrata so se zaprla. Ves dan so lačni sedeli pred hišo. Šele ob sončnem zahodu so bili spet čisto svoji — in še nikoli jim ni večerja tako teknila.
5
»Danes pa si zaželimo kaj pametnega,« je rekel Ciril. »Želimo si biti bogati čez vse mere!« V hipu je bila jama do roba polna zlatnikov: starih, težkih, bleščali so se kot sonce. Otroci so si jih natlačili v žepe, da so komaj hodili, in odkorakali v trg kupovat: konja, kočijo, sto pomaranč in vse pecivo tega sveta.
6
A v trgu jih je čakalo razočaranje. Pek je obračal zlatnik in mrmral: »Takšnega denarja pa še nisem videl. Ne, tega ne vzamem.« Tudi sadjarka ne, tudi lectar ne. Domov so se vrnili z bolečimi nogami, s polnimi žepi in čisto praznimi rokami. Ob sončnem zahodu je zlato izginilo — v žepih je ostal le droben, čisto navaden pesek.
7
»Krila!« so si zaželeli tretjič, ko je Jagenjček ostal doma pri Marti. In res: na ramenih so jim zrasla velika mehka zlata krila. Vzleteli so čez polja in gozdove, se lovili z lastovkami in od zgoraj mahali kravam na paši. Veter jim je česal lase in smeh je letel z njimi. To je bil najlepši dan, kar so jih pomnili.
8
Proti večeru so pristali na vrhu visokega cerkvenega zvonika, da bi pojedli malico. In prav takrat je sonce zašlo. Krila — puf! — so izginila. Štirje otroci so obtičali visoko nad vasjo, lačni in čisto majhni. Na srečo jih je slišal cerkovnik in jih po dolgih, dolgih stopnicah odpeljal dol. Domov so prišli pozno, tiho in zelo skesano.
9
Naslednjič se je zgodila najbolj smešna nesreča od vseh. »Ko bi Jagenjček vsaj že zrasel!« je vzdihnil Rok — in v vozičku je namesto dojenčka sedel visok mladenič z brčicami, ki je pomembno govoril o vremenu. Ves popoldan so pazili na svojega odraslega bratca. Ob sončnem zahodu pa jim je v naročje spet zlezel njihov okrogli, topli Jagenjček.
10
»Morda pa je najbolje, da si ne želimo ničesar več,« so si rekli otroci. »No, skoraj ničesar.« Še zadnjič so odšli k jami. »Peščeni škrat, želimo si samo to, da tega poletja nikoli ne pozabimo — ti pa spi v miru, kolikor dolgo hočeš.« Škrat je pomežiknil s polžjimi očmi in prvič se je zdelo, da se smehlja. »Morda pa se še srečamo — čez kakšnih tisoč let.«
11
Potem so ga nežno položili v toplo peščeno jamico. Škrat se je zvil v kosmato kepico, zazehal in zaprl očesci na pecljih. Otroci so ga počasi zasuli z mehkim toplim peskom, čisto do vrha. »Lahko noč,« je zašepetala Janica. In če boš kdaj kopal v peščeni jami in ti pod prsti zmigne nekaj kosmatega — koplji naprej. Ali pa tudi ne.
12Konec
