Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Želva in zajec
Ezopova basen o bahavem zajcu in vztrajni želvi
Tudi v jeziku: The Tortoise and the Hare (angleščina) · Korytnačka a zajac (slovaščina)
Na širokem sončnem travniku je živel zajec, ki je imel najdaljša ušesa in najhitrejše noge daleč naokoli. In to je vedel prav vsak, kajti zajec ni govoril o ničemer drugem. »Kot blisk sem!« se je bahal. Ko je mimo prilezla želva, se je zakrohotal: »Ti bi do večera komaj do prve marjetice!« Želva ga je mirno pogledala. »Počasna sem, res. A kamor se namenim, tja tudi pridem.«
1
»Veš kaj,« je rekla želva, »pomeriva se v teku. Do starega hrasta na drugem koncu travnika.« Zajec se je smejal, da se je valjal po travi. »Ti? Z mano? To bo najkrajša tekma na svetu!« A novica se je razširila hitreje od vetra. Lisica Zvitorepka je prinesla karirasto zastavico. »Jaz bom sodnica,« je rekla. »Jutri zjutraj, ko se zbudi sonce, se začne!«
2
Zjutraj se je ob štartu gnetlo gledalcev: jež, dve poljski miški in vrana na veji. »Pripravljena … pozor …« je zaklicala Zvitorepka in zamahnila z zastavico. »Zdaj!« Zajec je izstrelil kot puščica, da se je za njim dvignil oblak prahu. Ko se je prah polegel, je želva naredila prvi korak. Potem drugega. Korak za korakom.
3
Zajec je drvel čez travnik, preskočil jarek in na hribčku naredil tri prevale, da so ga vsi videli. »Poglejte mene!« je klical. Miški sta ploskali s tačkami, jež se je hihital v bodice. Zajec se je priklanjal na vse strani kot pravi cirkuški umetnik. Želve pa od nikoder — bila je še daleč, daleč zadaj. A njene noge so šle svojo pot. Korak za korakom.
4
Želva je prilezla do potočka, ki je žuborel čez kamne. Ni se ustavila in ni vzdihovala. Poiskala je plitvino in šla čez, kamen za kamnom, počasi in zanesljivo. »Le naprej!« ji je z vrbe zakrakala vrana. Želva se je nasmehnila, otresla kapljico z nosu in lezla dalje. Sonce je počasi lezlo po nebu, prav tako počasi kot ona. Korak za korakom.
5
Zajec je bil že tako daleč spredaj, da želve ni videl niti kot pikice. »Do hrasta je le še streljaj,« je zazehal. »Časa imam na pretek.« Pod košatim drevesom se je zleknil v senco, prekrižal tačke pod glavo in zamižal. »Samo za minutko …« je zamrmral. In v hipu je zaspal tako trdno, da je njegovo smrčanje slišal ves travnik.
6
Želva je medtem prilezla mimo votlega debla in se počasi vzpela po klancu. Prišla je do drevesa, pod katerim je smrčal zajec z odprtimi usti. Ni ga zbudila. Ni se ustavila. Šla je tiho, čisto tiho mimo njegovih dolgih ušes in lezla naprej proti hrastu. Popoldansko sonce je risalo dolge sence. Korak za korakom, vedno naprej.
7
»Kra! Kra!« je zavreščala vrana. Zajec je odprl eno oko — sonce je stalo že čisto nizko! Pogledal je proti hrastu in poskočil kot vzmet: čisto blizu cilja je lezla želva! Stekel je, kot še nikoli v življenju. Ušesa so mu vihrala za glavo, noge so se komaj dotikale tal. »Počakaj!« je sopihal. »Počakaaaj!«
8
A bilo je prepozno. Želva je naredila še zadnji korak in se s smrčkom dotaknila starega hrasta — prav takrat, ko je zajec pridrvel mimo zadnje marjetice. Zvitorepka je zamahnila z zastavico: »Zmagala je želva!« Jež, miški in vrana so vriskali, da je odmevalo čez ves travnik. Zajec je obstal. Sapa mu je pošla, dolga ušesa pa so se mu povesila kot dva žalostna lista.
9
Zajec je dolgo gledal v tla. Potem je stopil k želvi in ji podal tačko. »Zmagala si pošteno,« je rekel. »Preveč sem se hvalil in premalo tekel.« Želva se je nasmehnila: »Počasi se daleč pride.« In odtlej, kadar sta se srečala na travniku, sta prehodila kos poti skupaj — zajec malo počasneje, želva pa, kakor vedno, korak za korakom.
10Konec
