Knjigice
Poučna slikanica · Klasične pravljice
Otroci z železnice
Zgodba o treh otrocih, zelenem vlaku in očku, ki se je vrnil
Tudi v jeziku: The Railway Children (angleščina) · Deti zo železnice (slovaščina)
V veliki hiši sredi Londona so živeli trije otroci: Bobi, Peter in Fanika. Imeli so mamo, ki si je znala izmisliti najlepše igre, in očka, ki ni bil nikoli jezen in je znal popraviti čisto vse — celo hišico za punčke. Zvečer so sedeli ob kaminu in očka jim je bral. Zdelo se jim je, da bo tako toplo in lepo za zmeraj.
1
Nekega večera je nekdo pozvonil. Pred vrati sta stala dva resna gospoda in dolgo sta se v očkovi sobi pogovarjala z njim. Potem je očka otroke objel, vsakega posebej, in odšel z neznancema v noč. Mama je bila nenadoma čisto tiha in bleda. »Kam je šel očka? Zakaj?« Nihče jim ni odgovoril. In tisti zakaj je obvisel nad hišo kakor megla.
2
Kmalu je mama rekla: »Selimo se na deželo. Igrali se bomo, da smo ubežniki.« Odpeljali so se daleč iz mesta, do majhne bele hišice na hribu. Bila je mrzla, tiha in polna škatel. A zjutraj je Peter planil k oknu in zavpil: »Poglejte! Tam spodaj je železnica!« In naenkrat je bilo vse veliko bolj svetlo.
3
Vsako jutro ob četrt na deset je po dolini pripeljal zeleni vlak z bleščečimi medeninastimi okraski. Otroci so mu rekli Zeleni zmaj. Splezali so na ograjo in mahali, dokler jih ni zabolela roka. »Zeleni zmaj, pozdravi našega očka!« je klicala Fanika. Kajti vlak je peljal v London — in tam je bil nekje očka.
4
Na vlaku se je vsako jutro vozil star gospod s srebrnimi zalizci in visokim klobukom. Najprej jim je pomahal s časopisom, potem z roko — in kmalu so si mahali kakor stari prijatelji. Otroci so zahajali tudi na postajo k prijaznemu nosaču Tonetu, ki je vedel vse o vlakih in signalih in mu nikoli ni zmanjkalo zgodb.
5
Prišla je mrzla zima in mama je zbolela. Denarja za zdravnika in za ogenj ni bilo dovolj. Peter je zato na postaji po malem odnašal premog z velikega kupa. Postajenačelnik ga je seveda zalotil. A ko je slišal, zakaj je Peter to storil, je samo pokašljal: »Vem, da vam je težko. Ampak premog se ne jemlje. Nikoli več, velja?« In Peter nikoli več ni vzel niti koščka.
6
Potem je imel nosač Tone rojstni dan. Otroci so obhodili vso vas in vsem povedali, kako prijazen je z vsakim. Ljudje so radi dali, kar so premogli: košaro jabolk, medenjake, šopek vrtnic, pisano ruto, celo sprehajalno palico. Ko je Tone zagledal polno mizo daril, je najprej onemel — potem pa se je smejal in si brisal oči, oboje hkrati.
7
Nekega dne je hrib ob progi zastokal. Drevesa so počasi zdrsnila po pobočju — kar stoje, kakor v čudnih sanjah — in skupaj z zemljo in kamenjem legla čez tirnice. Otroci so obstali kakor vkopani. Potem je Bobi zbledela: »Kmalu pripelje vlak! Strojevodja kupa za ovinkom ne bo videl pravočasno!«
8
»Potrebujemo nekaj rdečega!« je vzkliknila Bobi. »Rdeča pomeni: nevarnost, ustavi!« Deklici sta imeli pod krilom rdeči flanelasti spodnji krili. Brez pomišljanja sta ju strgali na kose, Peter pa je kose pritrdil na palice. Šest majhnih rdečih zastav je zaplapolalo ob progi. In v daljavi se je že oglasilo: vlak.
9
Vlak je pridrvel izza ovinka. Bobi je stopila na sredo proge in mahala z zastavama: »Ustavite se! Ustavite se!« Zavore so zacvilile, izpod koles so šinile iskre in velikanski zeleni vlak se je ustavil — čisto blizu nje. Potem je bilo naenkrat vsega konec in Bobi se je od samega olajšanja sesedla v travo. Vlak je bil rešen. In vsi ljudje na njem.
10
Železnica ni pozabila. Otroke so povabili na postajo, kjer so jih čakali gospodje v svečanih suknjičih — in med njimi stari gospod z vlaka! Vsakemu od treh je izročil zlato uro z vgraviranim napisom: V zahvalo za pogum. Fanika je svojo držala tako previdno, kakor bi bila iz snega. Tone pa je bil videti najbolj ponosen od vseh.
11
Nato je Bobi v starem časopisu prebrala očkovo ime — in končno je razumela tisti težki zakaj: očka so po krivici zaprli. Še isti večer je staremu gospodu napisala pismo: »Naš očka ni storil nič hudega. Prosim, pomagajte mu. Vi poznate toliko pomembnih ljudi.« Stari gospod je pismo prebral zelo počasi. Potem je pokimal: »Uredili bomo.«
12
Nekega jutra je bila vsa dolina v mehki beli megli. Vlak je pripeljal, po peronu so kakor sence stopali potniki. In potem je Bobi zagledala eno samo senco, ki je bila drugačna od vseh, in stekla: »Oče! Moj očka!« Bil je res on. Držal jo je tako močno, kot držimo samo tisto, kar smo skoraj izgubili. Potem sta šla po beli poti domov, kjer so čakali mama, Peter in Fanika. In nič več ni manjkalo.
13Konec
