Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Speča dolina
Zgodba o učitelju, ki je srečal jezdeca brez glave
Tudi v jeziku: Sleepy Hollow (angleščina) · Ospalá dolina (slovaščina)
Med gozdnatimi griči ob veliki reki leži majhna dolina, kjer je vse zaspano. Veter tam šumi počasneje, kokoši dremljejo sredi dneva, ljudje pa najraje pripovedujejo zgodbe o strahovih. Dolini pravijo Speča dolina. In vsak večer se v njej sliši ista zgodba: o jezdecu brez glave, ki ponoči drvi po cesti in išče svojo izgubljeno glavo.
1
V tisti dolini je učil šolo dolgin po imenu Ihabod. Bil je tako suh in tako dolg, da je bilo videti, kot bi ga veter lahko odpihnil. Rokavi so mu bili prekratki, čevlji preveliki, apetit pa velikanski — pojedel je toliko kot trije možje skupaj. Najraje od vsega pa je poslušal zgodbe o strahovih. In verjel je prav vsaki.
2
Ihabod je poznal vse kmetije v dolini, najlepša pa je bila kmetija bogatega Van Tassela. Tam je živela Katarina, njegova edina hči — rdečelična, temnolasa in vedno nasmejana. Ihabod je sanjal, da se bo z njo poročil in podedoval vse tiste kokoši in pite. A za Katarino se je zanimal tudi Brom, širokopleči veseljak z najhitrejšim konjem v dolini. Ihabodu se je samo smejal.
3
Jeseni je Van Tassel povabil vso dolino na veliko kmečko veselico. Miza se je kar šibila: pečeni piščanci, medenjaki, jabolčni zavitki in bučne pite, visoke kot klobuki. Ihabod je jedel in jedel. Potem so zagodle gosli in zaplesal je s Katarino tako živahno, da so mu dolge roke frčale na vse strani. Brom ga je gledal iz kota in stisnil zobe.
4
Po večerji so se možje zbrali ob ognju in pripovedovali strašljive zgodbe. Najbolj strašna je bila tista o jezdecu brez glave. »Vsako noč jezdi po dolini,« so šepetali, »in kdor mu pride nasproti, mora z njim čez most.« Ihabod je poslušal z odprtimi usti in z nogami, stisnjenimi pod stolom. Zunaj je veter potresel okna.
5
Opolnoči se je Ihabod poslovil in zajahal izposojenega konja — starega koščenega orača z razmršeno grivo in enim divjim očesom. Cesta je bila temna, luna pa bleda. Vsaka veja je zaškripala, vsaka senca se je zganila. Ihabod je začel na ves glas peti, da bi se opogumil, a glas mu je drhtel bolj kot listje na vejah.
6
Pri starem drevesu je zagledal nekaj velikega in temnega. Stalo je čisto pri miru. »Kdo je?« je zaklical Ihabod. Nič. Potem se je senca premaknila: jezdec v črnem plašču, brez glave na ramenih, s čim okroglim pod pazduho. Ihabodu je zastal dih. Konj je zaprhal in počasi sta šla naprej. Jezdec je šel za njima.
7
Ihabod je konja udaril s petami in stari orač je planil, kot da je spet mlad. Zdrvela sta po cesti, da je za njima letel prah. Ihabodov dolgi plašč je plapolal kot dve črni krili, očala so mu zdrsnila na konec nosu, klobuk pa je odletel v grmovje. Za njim je bobnelo — bum, bum, bum — in vedno bliže.
8
Spodaj se je zasvetil most. »Če pridem čez most, sem rešen!« je zasopel Ihabod. Konj je pridrvel na deske, da so kopita zaropotala. Ihabod se je ozrl — in prav takrat je jezdec vstal v stremenih in zagnal za njim tisto okroglo reč. Nekaj velikega ga je zadelo naravnost v glavo. Ihabod je zletel v travo, konj pa je odgalopiral v noč.
9
Zjutraj so ga šli iskat. Ob mostu so našli njegov klobuk — in tik zraven razbito bučo, počeno na tisoč koščkov. Konj se je sam vrnil domov in mirno mulil travo. Ihaboda pa ni bilo nikjer. Ni se vrnil ne v šolo ne na kmetijo. Pravijo, da je še tisto noč odšel iz doline in se ni nikoli več vrnil.
10
V dolini so še dolgo pripovedovali, da je učitelja odnesel jezdec brez glave. Katarina se je naslednjo pomlad poročila z Bromom. In vsakič, ko je kdo omenil bučo, se je Brom na ves glas zasmejal — tako zelo, da se je moral držati za trebuh. In v dolini so vsi vedeli, kdo je tisto noč jahal brez glave.
11Konec
