Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Feniks in preproga
Zgodba o zlatem ptiču in preprogi, ki izpolnjuje želje
Tudi v jeziku: The Phoenix and the Carpet (angleščina) · Fénix a koberec (slovaščina)
Nekega novembrskega večera so otroci v otroški sobi prižgali ognjemet — kar na stari preprogi. Zvezdice so lepo pršele, potem pa je zadnja raketa poskočila vstran. Preproga je zatlela in po sobi je zadišalo po dimu. Mama je prihitela z vedrom vode. Zjutraj je bila stara preproga polna črnih lukenj. »Kupili bomo drugo,« je rekla mama.
1
Iz trgovine so pripeljali novo preprogo — pravzaprav staro, perzijsko, rdečo z modrim vzorcem. Ciril jo je razvil po tleh in iz nje se je nekaj zakotalilo naravnost na deske. Jajce! Veliko kot pomaranča in žarelo je kot zlato. »Ptičje?« je vprašala Jana. Robert ga je previdno položil na polico. Aneta pa je rekla: »To ni navadno jajce.«
2
Zvečer je Robert jajce zavrtel po polici in zakotalilo se je naravnost v ogenj. Otroci so kriknili. A jajce ni počilo od vročine — razprlo se je kot cvet. Iz plamenov se je dvignil zlat ptič, velik kot fazan, z repom kot ognjena pahljača. Stresel je s perjem in rekel z jasnim glasom: »Dobro jutro. Spal sem dva tisoč let.«
3
»Preproga, na kateri stojite,« je pojasnil Feniks, »ni navadna. Trikrat na dan vas odnese, kamor si zaželite.« Otroci so ostali brez besed. »In jaz,« je dodal ptič in se zravnal, »sem osebnost velikega pomena. Vljudnost ni nikoli odveč, zlasti do feniksov.« Aneta se je globoko priklonila in Feniksu je bilo takoj všeč.
4
»Želimo si nekam, kjer je sonce!« je rekel Ciril. Preproga se je dvignila in v hipu so sedeli na vrhu razpadlega stolpa nad francoskim gričem, med trto in cvrčanjem kobilic. V kotu je Jana zagledala kamen, ki ni bil čisto na svojem mestu. Pod njim je ležala skrinjica starih zlatnikov. »Vidite,« je rekel Feniks, »vljudnost se izplača.«
5
Naslednjič se je preproga dvignila prehitro — na njej je ravno pometala kuharica. Pristali so na vroči obali med palmami. Domačini so kuharico obkrožili, ji nadeli venec iz cvetja in veselo vzklikali. »Kaj pravijo?« je vprašal Robert. »Da je kraljica,« je rekel Feniks. Kuharica si je popravila avbo: »No, končno me kdo ceni.«
6
Otroci so kuharico vlekli za rokav: »Pojdite z nami domov!« A ona je pogledala palme, morje in svoje nove podanike ter odločno zmajala z glavo. »Doma pomivam lonce od jutra do večera. Tukaj sem kraljica. Ostanem.« Otroci so ji segli v roko in ji zaželeli srečo. Preproga jih je odnesla domov — brez kuharice in brez kosila.
7
»Zdaj pa v moj tempelj,« je zahteval Feniks. Preproga jih je odložila pred veliko hišo sredi mesta, kjer je nad vrati res sijal zlat ptič v plamenih — zavarovalnica proti požaru. Feniks je veličastno stopil noter. Uradniki so odložili peresa, vstali in se mu do tal priklonili. »Vidite,« je zadovoljno rekel ptič, »še vedno me častijo.«
8
Nekega dne so si zaželeli mačko. Preproga je narobe razumela in se vrnila s sto perzijskimi mačkami, ki so mijavkale po vsej sobi. »Lačne so,« je rekla Aneta. Sto mačk pa potrebuje sto skodelic mleka! Otroci so preprogo poslali po kravo — in ta je mirno stala sredi otroške sobe, dokler niso bile vse mačke site.
9
Preproga je bila stara in vsaka želja jo je stanjšala. Rob se je odrgnil, vzorec je zbledel, sredi nje je zazijala luknja. Tudi Feniks je vse dlje dremal na polici. »Tisoč let sem bil buden dovolj,« je rekel nekega večera. »Zdaj sem truden.« Otroci so molčali. Vedeli so, kaj to pomeni.
10
Ogenj je zanetil sam, z močnim zamahom kril. Ko so plameni najviše zaplesali, je zlati ptič stopil vanje. »Ne bojte se,« je rekel. »V ognju bom znesel novo jajce in v njem zaspal.« Otroci so preprogo prosili, naj ga odnese nekam v tišino, kjer ga nihče ne bo motil. In preproga je vzdrhtela ter izginila v dimnik.
11
Zjutraj je bila otroška soba čisto navadna. Na tleh je ležala nova, običajna preproga, na kateri se ni dalo nikamor odleteti. Odrasli niso opazili prav ničesar. Vse je bilo kot prej — razen kadar kdo od otrok na preprogi, navadni, novi, sedi čisto pri miru in se smehlja.
12Konec
