Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Tom Sawyer
Zgodba o najbolj iznajdljivem dečku ob Misisipiju
Tudi v jeziku: Tom Sawyer (angleščina) · Tom Sawyer (slovaščina)
Tom Sawyer je živel pri teti Polly v mestecu ob veliki reki Misisipi. V soboto zjutraj, ko so vsi drugi fantje že tekali na prostem, mu je teta stisnila v roke čopič in vedro belila. »Ograja, Tom. Vseh trideset metrov.« Tom je pogledal desko za desko in življenje se mu je nenadoma zazdelo prazno in žalostno.
1
Kmalu je mimo prišel Ben Rogers in grizljal jabolko. »Ha! Ti pa moraš delati!« Tom je počasi potegnil s čopičem, stopil korak nazaj in zamišljeno pomežiknil. »Delati? To ni delo. Misliš, da vsak dan kakšen fant dobi ograjo, da jo pobeli?« Ben je nehal grizljati jabolko. Gledal je. In gledal.
2
»Daj no, Tom, samo malo bi poskusil!« – »Ne vem, Ben. Teta Polly je za to ograjo strašno izbirčna.« Ben je ponudil še jabolko. Tom je z globokim vzdihom oddal čopič. Do popoldneva je bila ograja trikrat pobeljena, Tom pa je sedel v senci bogat kot kralj: dvanajst frnikol, kos modrega stekla, ključ, ki ni odpiral ničesar, in mrtva podgana na vrvici.
3
Pri sosednji hiši je Tom zagledal deklico z zlatimi kitkami. Takoj je pozabil na ves svet. Hodil je po rokah, delal kozolce, metal kamenčke čez plot in se pretvarjal, da je sploh ne vidi. Becky Thatcher ga je gledala izpod slamnika, se nasmehnila in mu čez ograjo vrgla mačeho. Tom jo je pobral, kot bi bila iz zlata.
4
V nedeljo je bilo v cerkvi vroče in pridiga dolga kot poletje. Poleg Toma je pokončno kot sveča sedel njegov polbrat Sid. Tom je iz škatlice izpustil velikega črnega hrošča. Mimo se je pripodil zabloden pudelj, ga povohal – in hrošč ga je uščipnil v nos! Pudelj je zatulil, stekel po klopeh in poletel skozi okno. Vsa cerkev se je tresla od zadrževanega smeha.
5
Tomu je bilo doma pretesno. Z Joejem Harperjem in Huckom Finnom so ob polnoči na splavu odrinili po reki na otok sredi Misisipija. »Zdaj smo pirati!« Pekli so ribe na ognju, hodili bosi po pesku in nihče jim ni ukazoval, kdaj morajo spat. Tisti prvi dan je bil najlepši dan njihovega življenja.
6
Drugo noč je nad otokom počila nevihta. Bliski so razsvetlili drevesa kot beli dan, dež je bobnal po listju, veter je odnesel njihovo jadro iz odeje. Fantje so se stisnili pod star hrast in molčali. Vsak od njih je mislil na isto stvar: na toplo posteljo in na to, ali doma kdo joče za njimi.
7
Tom je tisto noč tiho preplaval reko in se priplazil domov. Pod oknom je slišal teto Polly, kako med ihtenjem govori: »Poreden je bil, hudoben pa nikoli.« In potem: v nedeljo bo v cerkvi pogreb – za vse tri utopljene fante. Tomu so se orosile oči. Nato pa mu je v glavi vzklila čisto nora zamisel.
8
V nedeljo je bila cerkev polna. Zvon je žalostno zvonil, ljudje so si brisali oči, župnik je govoril, kako dobri so bili tisti trije fantje. Prav takrat so se vrata odprla in po prehodu so prikorakali Tom, Joe in Huck – živi in zagoreli. Nastal je vrišč, teta Polly je Toma stisnila k sebi. To je bil najslavnejši trenutek njegovega življenja.
9
Poleti so šli otroci na piknik in v veliko jamo pod hribom. Tom in Becky sta v temi zašla po stranskih rovih – in nenadoma sveča ni osvetljevala ničesar znanega. »Tom, izgubljena sva.« Tom jo je prijel za roko. »Nič ne skrbi. Samo počasi morava iskati.« Sedla sta k steni in si razdelila zadnji kos torte.
10
Tom je iz žepa potegnil dolgo vrvico od zmaja. En konec je privezal k skali, potem pa se je po enem rovu za drugim splazil naprej, kolikor je vrvica segla, in se vsakič vrnil. Tretjič je zagledal drobno svetlo piko. Splazil se je bliže – in tam, daleč spodaj, se je v soncu bleščala reka. Našel je izhod.
11
Čez nekaj dni se je Tom vrnil v jamo – tokrat s Huckom, z vrvjo in z lučjo. Za podrtim kamnom sta našla staro leseno skrinjo. Huck je odrinil pokrov. Notri se je v svetlobi zasvetilo zlato – več zlatnikov, kot sta jih kdaj videla. Dvanajst tisoč dolarjev. Domov sta jih odnesla v dveh vrečah za moko.
12
Odslej sta bila Tom in Huck v mestecu slavna. Vsi so ju kazali s prstom, vsak njun dolar so šteli v banki. A tistega jutra je Tom na dvorišču s Huckom vseeno zamenjal svoj majavi zob za lepega črnega hrošča v škatlici – in bil je zelo zadovoljen. Nekatere stvari so vredne več kot zlato.
13Konec
