Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Sova in mucka
Pesem o čolnu, zelenem kot grah, in o plesu v mesečini
Tudi v jeziku: The Owl and the Pussy-cat (angleščina) · Sova a mačička (slovaščina)
Sova in mucka sta neko noč odrinili na morje v čolničku, zelenem kot mlad grah. S seboj sta vzeli lonec sladkega medu in lep kupček denarja, skrbno zavit v bankovec za pet funtov. Nad njima je migljalo tisoč zvezd, pod njima je morje šumelo v pozdrav. »O, kakšna noč!« je vzdihnila sova. »Za dolgo, predolgo pot ravno prav.«
1
Sova je pogledala zvezde nad sabo, prijela svojo malo kitaro in zabrenkala v toplo noč: »Prelepa mucka moja, o mucka moja ti, kako si lepa, lepa — nihče na svetu lepši ni!« Morje je čisto pritihnilo, da bi bolje slišalo, zvezde so se sklonile niže, in mucka je zaprla oči, da bi si pesem shranila za vse dni.
2
»Elegantna ptica moja,« je zapredla mucka, »kako sladko, sladko poješ ti! Poročiva se, ne odlašajva več — predolgo že čakava, se ti ne zdi? Le prstana nimava, prstana zlatega ni.« Sova je zamišljeno pokimala z okroglo glavo: »Potem pa plujva tja, kjer se konča morje. Tam nekje se najin prstan gotovo blešči.«
3
In pluli sta leto in en dan — mimo mesečevih stez, mimo tihih otokov, kjer ne živi nihče. Kadar je zapihal veter, je sova trdno držala krmilo; kadar je bilo morje gladko kot ogledalo, je mucka z drobno tačko lovila zvezde v vodi. In vsak večer, čisto vsak, je sova tiho zapela: »Prelepa mucka moja, o mucka moja ti …«
4
Nekega jutra se je iz srebrne megle prikazala dežela, kjer raste bongovo drevo. Njegovi listi so se svetili kot mesečina, njegove veje so dišale po medu in po daljnih pesmih. »Kopno!« je zavriskala mucka, sova pa je od veselja trikrat zakrožila nad čolnom. Privezali sta čolniček h koreninam in stopili na mehak, hladen pesek.
5
Glej no, glej! Pod bongovim drevesom je stal pujs — okrogel, rožnat in dobre volje — in na koncu njegovega rilčka se je lesketal droben zlat prstan. »Dober večer, gospod pujs,« je vljudno rekla sova. »Ali nama morda prodaš svoj prstan? Prav takšnega si želiva za poroko.« Pujs je počasi pomežiknil, mucka pa je od upanja zadržala dih.
6
Pujs je premišljeval natanko tri zamahe z repkom. »Za en sam šiling je vajin,« je rekel slovesno. Sova je iz čolna prinesla srebrn šiling, pujs pa je snel prstan z rilčka in ga nežno položil mucki v tačko. »Hvala, prijazni pujs!« sta zaklicali. »Zdaj imava vse: med, denar in prstan — jutri bo poroka, kakršne še ni bilo!«
7
Na hribu nad obalo je živel puran, resen in slovesen kot nedeljsko jutro. Prav on ju je naslednji večer poročil pod bongovim drevesom, v soju tisočerih zvezd. »Vzameš, sova, to mucko?« »Vzamem!« »Vzameš, mucka, to sovo?« »Vzamem!« Puran je razprl svoj veliki rep kot pahljačo in vsa dežela je tiho, srečno zašumela.
8
Potem sta imela gostijo, kakršne še ni pomnilo nobeno morje: jedla sta mleto meso in rezine sladke kutine, in to z žlico runcibalko — kajti na tako imeniten dan se spodobi samo najimenitnejša žlica. »Mmm,« je predla mucka, »še nikoli ni bila kutina tako sladka.« In med je tekel, in zvezde so prižgale vse svoje lučke.
9
In potem — s perutjo v tački — sta plesala na samem robu peska, kjer se valovi poslavljajo od morja. Plesala sta počasi in srečno, vso dolgo noč, v srebrni svetlobi lune. Luna je sijala kot še nikoli. In sova je še enkrat, čisto tiho, zapela: »Prelepa mucka moja, o mucka moja ti — s teboj bom plesala v mesečini vse dni.«
10Konec
