Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Rip Van Winkle
Zgodba o možu, ki je v gorah prespal dvajset let
Tudi v jeziku: Rip Van Winkle (angleščina) · Rip Van Winkle (slovaščina)
Pod visokimi modrimi gorami je stala majhna vas, v njej pa je živel Rip Van Winkle. Bil je najbolj prijazen lenuh na svetu. Sosedu je popravil ograjo, vdovi nacepil drva, otrokom izrezljal piščalke — le doma se ni lotil ničesar. Hiša mu je bila kriva, njiva zaraščena. »Jutri,« je rekel Rip in se nasmehnil. »Danes je prelep dan.«
1
Le eno ga je preganjalo: ostri jezik njegove žene. »Rip! Streha pušča! Vrt je poln plevela!« je vpila z vrat. Rip je zavzdihnil, vzel staro dolgocevno puško, zažvižgal psu Volku in se odpravil v hribe. »Tam gori,« je rekel Volku, »ni nikogar, ki bi nama kaj očital.« Pes je veselo pomahal z repom.
2
Hodila sta više in više. Jesen je gore pobarvala v rjasto in zlato, spodaj pa se je reka svetila kot tanek trak srebra. Rip je sedel na mahovito skalo in gledal, kako se sence plazijo čez doline. Bilo je tako tiho, da je slišal svoje dihanje. Sonce je zahajalo. Čas bi bil, da se vrneta domov.
3
Tedaj je nekdo zaklical: »Rip Van Winkle! Rip Van Winkle!« Med skalami je stal čokat možiclej z gosto sivo brado, v starinskem suknjiču in visokem koničastem klobuku. Na rami je nosil težak sod in mu z roko namignil, naj mu pomaga. Rip je bil vedno pripravljen pomagati. Vzel je sod in šel za njim v ozko sotesko.
4
V kotanji med pečinami je zagledal čudo. Družba starih možicljev v širokih hlačah je molče kegljala. Nihče ni rekel niti besede, nihče se ni nasmehnil. Le krogle so se kotalile — in vsakič je med vrhovi zabobnelo kakor grom. Rip je stal kot vkopan in komaj dihal. Možiclji so mu resno pokimali, naj natoči.
5
Rip jim je nosil poln vrč za vrčem. Pijača je bila sladka in dišeča, in ko ga nihče ni gledal, jo je poskusil še sam. Enkrat, dvakrat, trikrat. Nato so se mu oči zaprle same od sebe. Zleknil se je na rjasto listje pod velikim drevesom, Volk se mu je stisnil k nogam — in Rip je zaspal tako trdno kakor še nikoli.
6
Ko se je zbudil, je bilo jutro in ptice so pele. »Volk!« je zaklical. »Volk, kje si?« A psa ni bilo nikjer. Puška ob njem je bila vsa rjava od rje, kopito razpadlo. Rip je vstal — in ves je bil trd. Ko se je popraskal po bradi, se je prestrašil: brada mu je segala do pasu in je bila bela kakor sneg.
7
Šepaje se je spustil v vas — in obstal. Kje so stare hiše? Namesto njih so stale nove, s svetlimi okni. Nad gostilno je plapolala tuja zastava s črtami in zvezdami. Na deski nad vrati ni bilo več znanega obraza, ampak nekdo drug. Ljudje na cesti so bili sami neznanci in vsi so strmeli v njegovo dolgo belo brado.
8
»Kje je moja hiša? Kje so moji prijatelji?« je vprašal Rip. »Nikogar takega ne poznamo,« so odgovarjali. Nekdo je celo rekel: »Rip Van Winkle? Tisti je izginil v gorah pred dvajsetimi leti.« Ripu se je zavrtelo, množica se je zgrnila okrog njega. »Sinoči sem bil še jaz,« je zašepetal. »Kdo sem torej zdaj?«
9
Tedaj se je skozi množico prerinila mlada žena z otrokom na boku. Pogledala je starca, pa še enkrat. »Oče?« je rekla tiho. »Oče, ali si to ti?« Bila je Judita, njegova hčerka — nekoč deklica, zdaj mati. Rip jo je objel in prvič po dvajsetih letih ni vedel, ali joka ali se smeje. Prespal je celih dvajset let.
10
Odslej je Rip živel pri Juditi in njeni družini. Ograj ni popravljal nič bolj kot prej, a nihče ga ni več priganjal. Vsak večer so se vaščani zbrali pred gostilno in poslušali njegovo zgodbo, čeprav so jo znali že na pamet. In odtlej je vsak grom v gorah pomenil, da možiclji spet kegljajo.
11Konec
