Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Aladin in čudežna svetilka
Zgodba o revnem dečku, čudežni svetilki in mogočnem duhu
Tudi v jeziku: Aladdin and the Wonderful Lamp (angleščina) · Aladin a čarovná lampa (slovaščina)
V daljnem mestu sredi vzhodne dežele je živel deček po imenu Aladin. Njegov oče krojač je umrl, ko je bil Aladin še majhen, in z mamo sta živela zelo revno. Aladin je ves dan tekal po ozkih ulicah in tržnicah, mama pa je predla bombaž, da sta imela vsaj za skromno večerjo. A Aladin je imel bistre oči in dobro srce.
1
Nekega dne je k Aladinu na trgu stopil neznanec z dolgo sivo brado. »Aladin! Jaz sem brat tvojega očeta, tvoj stric,« je rekel sladko. »Bogatega te bom naredil.« A ni bil noben stric — bil je zvit čarovnik iz daljne dežele, ki je Aladina potreboval za svoj skrivni načrt. Mama je bila vesela, Aladin pa tudi: še nikoli ni imel strica.
2
Čarovnik je Aladina odpeljal daleč iz mesta, med gole hribe. Tam je zamrmral čudne besede, vrgel v ogenj dišeč prah — in zemlja se je s hrumenjem odprla. Pod kamnito ploščo so vodile stopnice v temo. »Spusti se dol,« je rekel čarovnik. »Čisto na dnu gori stara oljna svetilka. Prinesi mi jo! In vzemi ta prstan — varoval te bo.«
3
Aladin je stopal po stopnicah in obstal od začudenja. Pod zemljo so se svetile dvorane, polne zlata, in vrtovi, v katerih so na drevesih namesto sadja viseli dragulji: rubini, smaragdi in safirji. Aladin si jih je natrpal za pas in v žepe, čisto na koncu pa je na kamniti polici našel staro medeninasto svetilko in jo vzel.
4
»Podaj mi svetilko! Najprej svetilko!« je z vrha nestrpno vpil čarovnik. »Najprej mi pomagaj ven,« je odvrnil Aladin, ker so ga dragulji preveč težili. Tedaj se je čarovnik strašno razjezil, izrekel urok — in kamnita plošča se je z zamolklim udarcem zaprla. Aladin je ostal sam, globoko pod zemljo, v popolni temi.
5
Tri dni je Aladin sedel v temi. Ko je od obupa pomel roke, je podrgnil tudi čarovnikov prstan — in pred njim je zasijal majhen duh iz srebrne meglice. »Tvoj služabnik sem, gospodar. Kaj želiš?« — »Domov me odnesi!« je vzkliknil Aladin. V hipu je sedel sredi domače sobe, mama pa ga je objela in jokala od veselja.
6
Mama je hotela staro svetilko očistiti, da bi jo prodala. A komaj jo je podrgnila s krpo, se je iz nje v oblaku dima dvignil mogočen duh, zlat in siv kakor dim, z očmi kakor žerjavica. »Gospodar svetilke, ukazuj!« je zagrmel. »Lačna sva,« je rekel Aladin. In na mizi so se pojavile srebrne sklede, polne najboljših jedi.
7
Odslej jima ni bilo nikoli več treba stradati. Aladin je zrasel v poštenega mladeniča. Nekega dne je videl sultanovo hčer, princeso Badrulbuduro, in srce mu je zaigralo. »Mama, prosi sultana, naj mi jo da za ženo.« Mama je sultanu odnesla darilo: skledo draguljev iz podzemnega vrta. Sultan je ostrmel — takih še ni videl nihče.
8
Aladin je podrgnil svetilko. »Zgradi mi palačo, vredno princese!« In glej: do jutra je nasproti sultanovega dvora stala palača iz belega marmorja, z okni iz draguljev in vrtovi, polnimi vodnjakov. Sultan je od začudenja zaploskal. Princesa in Aladin sta se poročila — in se od prvega dne iskreno vzljubila.
9
A daleč stran je čarovnik izvedel, da je Aladin živ in srečen. Ves zelen od jeze je prišel v mesto, preoblečen v starega prodajalca. »Nove svetilke za stare!« je klical pod okni palače. Princesa se je zasmejala in mu za bleščečo novo svetilko dala staro, ki je stala na polici. Ni vedela, kakšna moč se skriva v njej.
10
Čarovnik je podrgnil svetilko in ukazal duhu: »Odnesi palačo — s princeso vred — v mojo daljno deželo!« Ko se je Aladin vrnil, je bilo tam le prazno polje. Sultan je bil žalosten in jezen. A Aladin se je spomnil prstana in ga podrgnil. »Palače ne morem premakniti,« je rekel mali duh, »lahko pa te ponesem k njej.«
11
Aladin se je skozi okno splazil k princesi. Skupaj sta skovala načrt: princesa je čarovniku v čašo natresla uspavalni prašek. Ko je čarovnik izpil in trdo zaspal, je Aladin izza njegovega pasu vzel čudežno svetilko. To je bil čarovnikov konec — nikoli več se ni zbudil. »Duh svetilke,« je rekel Aladin, »ponesi nas domov!«
12
Duh iz svetilke je še tisto noč postavil palačo — s princeso in Aladinom vred — nazaj na njeno mesto. Sultan je od veselja objel oba. Ko se je Aladin čez leta zavihtel na prestol, je vladal modro in radodarno: nikoli ni pozabil, kako je biti reven, in nihče v mestu ni šel lačen spat. Svetilko pa je skrbno hranil — za vsak slučaj.
13Konec
