Knjigice
Pravljica · Smešne zgodbe
Svarilne zgodbe za pridne otroke
Poučne pesmi o otrocih, ki niso ubogali — in kaj jih je doletelo
Tudi v jeziku: Cautionary Tales for Good Children (angleščina) · Výstražné príbehy pre dobré deti (slovaščina)
Le bliže, dame in gospodje mali,
da ne boste pozneje obžalovali.
V tej knjigi so — brez vsake šale —
tri zgodbe resnične in nemale:
Matilda strašno je lagala,
Rebeka z vrati loputala,
a Tonček sredi belega dne
je varuški ušel. Gorje, gorje!
Vse to je čista resnica, prijatelj moj.
No ja. Večinoma. Skoraj. Nekoliko. Oj.
1
Matilda tako strašno je lagala,
da teta je od čuda kar zijala.
»Na strehi sedi slon!« je rekla vljudno.
Slona ni bilo — kar ni prav nič čudno.
In ker je lagala vsak božji dan,
ji ni verjel več nihče — trud zaman:
še kadar je čisto resnico povedala,
je vsaka beseda v prazno odjadrala.
2
Nekega večera je teta odšla
v gledališče — in Matilda, sama doma,
pograbi telefon in zavpije v slušalko:
»Gorimo! Vse gori! Pošljite brizgalko!«
Pridrvijo gasilci, brki jim vihrajo,
po stopnicah vedra vode zlivajo.
Zalili so salon, klavir in preproge —
a ognja ni bilo. Nikjer. Niti iskre uboge.
Teta jih je komaj, komaj prepričala,
da je vse skupaj le Matildina laž bila.
3
Čez nekaj tednov, sredi noči,
pa v dimniku ZARES zagori.
Matilda vpije: »Ogenj! Zdaj zares! Verjemite!«
A vsi zavzdihnejo: »Lažnivka mala, spite.«
»Tokrat ne lažem! Poglejte vsaj enkrat!«
»Seveda, seveda. Kot vedno. Spat, spat.«
In nihče, prav nihče ji ni verjel —
tako se laž maščuje: ves svet je oglušel.
4
Na srečo dim lagati ne zna:
gasilec ga zagleda vrh dimnika.
»Možje! Tam gori ZARES!« zakliče v noč
in vsi pridrvijo na pomoč.
Voda — pljusk! — in ognja je bilo konec.
(Ostal je le en zelo umazan lonec.)
Matilda, osmojena in do kože mokra,
je bila tiha kakor miš izpod okna.
Od tistega dne — verjemite ali ne —
ni zlagala se nikoli več. Nikdar. Ne.
5
Poznali smo dečka — Tonček mu je bilo ime
in vsi so ga imeli radi, to se ve:
dobil je čaj in torto in potico
in zraven še čokoladno zverinico.
Nekoč ga varuška pelje med zveri,
v živalski vrt, kjer vse lepo in prav stoji.
A Tonček ji roko izpusti in steče stran!
(Pametnejši bralec tu že zmajuje z glavo. In prav ima, priznam.)
6
Komaj je Tonček zavil za prvi vogal,
ga je pričakal — LEV. Mogočen, zal,
z grivo, počesano kot za parado,
in s pogledom, polnim kraljevskega hlada.
Lev je zazehal, se pretegnil lepo
in Tončka — hop! — zagrabil za hlačnico, ne za nogo.
»Na pomoč!« je zavpil Tonček na ves glas —
in to, priznajmo, bil je skrajni čas.
7
Pritekel je čuvaj, brkat in strog:
»Leon! Spusti hlačnico! Takoj! O, moj Bog!«
Lev je vzdihnil, spustil hlačnico iz zob
in užaljeno odšel v svoj senčni kot.
Varuška je Tončka objela na mah.
In nauk? Nauk je tak, otroci, ah:
poniji grizejo, levi še huje —
zato varuške za roko drži se. Vedno. Se razume.
8
Navada, ki jo ves svet zaničuje,
je loputanje z vrati — daleč se čuje.
Rebeka, sicer deklica mila,
je prav to umetnost do vrha razvila:
BUM! — da je zazvenela vsa hiša,
BUM! — da se je v luknji stresla miška.
In vsakič, ko je kdo od strahu poskočil,
se je Rebekin smeh po hiši raztočil.
9
Nad vrati salona, visoko na polici,
je stal doprsni kip v vsej svoji diki:
marmornati praded — resen, bel in strog,
ki je leta in leta treskanje trpel, ubog.
Nekega dne pa — BUM! — močneje kot kdaj prej.
Kip se je zamajal, nagnil ... in — o jej! —
zgrmel je na tla TIK POLEG Rebeke.
Na tisoč koščkov! Rebeka? Cela. Le srce ji je zdrsnilo v pete.
10
Rebeka je obstala, bleda kot zid,
in dolgo, dolgo gledala razbiti kip.
Od tistega dne — čudo nezaslišano —
je vsaka vrata zaprla mehko in zadržano.
In s tem je naših zgodb konec, otroci zlati:
Matilda ne laže, Tonček se varuške drži, Rebeka je nehala loputati.
Vsi trije so zdaj — no, skoraj — pridni.
In njihovi odrasli spet mirno spijo. Vsaj ob torkih. V dnevih ugodnih.
11Konec
