Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Kraljevič in berač
Zgodba o dveh dečkih, ki sta si zamenjala življenji
Tudi v jeziku: The Prince and the Pauper (angleščina) · Princ a bedár (slovaščina)
V starem Londonu sta se na isti dan rodila dva dečka. Prvi, Edvard, se je rodil v palači s stotimi okni in vse mesto je vriskalo od veselja. Drugi, Tomaž, se je rodil v ozki, revni uličici, kjer se ni veselil nihče — pri Tomaževih so imeli komaj dovolj kruha. Nihče pa ni slutil, kako čudno bo usoda nekoč prepletla njuni poti.
1
Tomaž je odraščal v raztrgani obleki in pogosto lačen, njegov oče pa je bil osoren mož. A Tomaž je znal sanjati. Iz starih zgodb se je naučil, kako govorijo kraljeviči, in v uličici se je igral kraljevski dvor: zaboj je bil prestol, slamnat venec krona. »Nekoč,« je rekel, »bom vsaj od daleč videl pravega kraljeviča.«
2
Nekega dne je Tomaž priromal do kraljeve palače. Skozi zlato ograjo je zagledal dečka v zlati obleki — pravega kraljeviča! Stražar je Tomaža zgrabil in ga sunil proč. »Stoj!« je zaklical kraljevič Edvard. »Tako ravnaš z ubogim fantom? Odpri vrata in ga spusti noter!« In Tomaž je stopil v palačo.
3
V kraljevičevi sobi sta se fanta začudeno pogledala. Enaka lica, enake oči, enaki kostanjevi lasje — kot da bi se gledala v ogledalu! Edvard je poslušal o igrah v blatni uličici in vzdihnil: »To bi rad poskusil.« Tomaž pa je gledal svilene blazine: »Jaz pa bi bil rad en sam dan kraljevič.«
4
»Zamenjajva obleke!« je predlagal Edvard. »Samo za eno uro!« Tomaž je oblekel zlato, Edvard pa raztrgane cunje — in pred ogledalom sta bruhnila v smeh: nihče, prav nihče ju ni mogel ločiti. Tedaj je Edvard opazil modrico na Tomaževi roki. Jezen je stekel ven, da bi okaral stražarja — kar v cunjah.
5
»Poberi se, berač!« je zarenčal stražar pri vratih, zgrabil Edvarda v cunjah in ga vrgel na cesto. »Jaz sem kraljevič!« je vpil Edvard. Množica se je smejala: »Glejte ga, raztrganega kralja!« Vrata palače so se zaprla. In tako je pravi kraljevič obtičal na ulici, pravi berač pa v palači.
6
Edvarda je našel Tomažev osorni oče in ga odvlekel v revno uličico. Kraljevič je prvič občutil mraz, lakoto in krivične postave, zaradi katerih so reveže strogo kaznovali za prazen nič. A videl je tudi dobroto: ljudje, ki niso imeli skoraj ničesar, so med seboj delili še zadnji kos kruha.
7
Potem je Edvarda vzel v varstvo vojak Miles, visok mož z obrabljenim plaščem in dolgim mečem. »Jaz sem kraljevič Edvard,« mu je resno rekel deček. Miles se je nasmehnil in se globoko priklonil: »Na povelje, visokost.« Morda mu je celo malo verjel. Varoval ga je, ga hranil in ga branil pred vsemi.
8
Tomaž pa je medtem v palači trepetal. Peljali so ga k staremu kralju, težkemu možu s sivo brado, ki je bil videti strog kot nevihta. A kralj ga je pobožal po licu: »Sin moj, ali me ne poznaš?« Tomaž je hotel povedati resnico, pa mu nihče ni verjel. »Kraljevič je le utrujen,« so šepetali dvorjani.
9
Na slavnostni večerji je Tomaž pil iz sklede za umivanje prstov in dvorjani so skrivali nasmehe. Velikega kraljevega pečata ni poznal, zato je s težkim zlatim pečatnikom — tolkel orehe! Nekega večera pa je palačo zajela tiha žalost: stari kralj je zaspal za vedno. »Živel kralj!« so vzklikali. Tomaž pa je prebledel.
10
Prišel je dan kronanja. V veliki cerkvi je nadškof v zlatem plašču že dvigal krono nad Tomaževo glavo, ko je po srednji ladji pritekel deček v cunjah. »Stoj!« je zaklical z jasnim glasom. »Jaz sem kralj!« Množica je zašumela in obstrmela: fanta sta si bila podobna kot kaplji vode. Tomaž pa je vzkliknil: »Res je! On je pravi kralj!«
11
»Le pravi kralj ve, kje je skrit veliki kraljevi pečat,« je rekel nadškof. Edvard je pomislil in se nasmehnil: »Skril sem ga v votlo rokavico viteškega oklepa v svoji sobi.« In res — tam je ležal! Tomaž se je zasmejal: »Jaz pa sploh nisem vedel, kaj je. Z njim sem tolkel orehe!« Vsa cerkev se je smejala z njim.
12
Krona je prišla na pravo glavo: Edvard je postal kralj v škrlatnem plašču. Tomaža je imenoval za kraljevega varovanca za vse življenje, zvestemu Milesu pa je podelil imenitno pravico: da sme sedeti v kraljevi navzočnosti. Mladi kralj je vladal blago in pravično — kajti vedel je, kako živi njegovo ljudstvo.
13Konec
