Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Veter v vrbah
Zgodba o štirih prijateljih z reke in razposajenem Žabcu
Tudi v jeziku: The Wind in the Willows (angleščina) · Vietor vo vŕbach (slovaščina)
Pomlad je trkala na vrata, Krt pa je globoko pod zemljo belil in pometal svojo majhno hišo. Naenkrat je vrgel čopič v kot. »Dovolj čiščenja!« je zaklical. Praskal in kopal je navzgor, dokler ni z gobčkom pokukal na plan — naravnost v toplo sončno svetlobo. Pred njim se je lesketala reka, lepša od vsega, kar je kdaj videl. »O joj,« je vzdihnil, »koliko sveta sem zamudil!«
1
Z reke ga je pozdravil Podganec, ki je sedel v majhnem modrem čolnu. »Skoči noter, prijatelj!« Krt je prvič v življenju stopil v čoln in Podganec je zaveslal. »Verjemi mi,« je rekel, »nič na svetu ni tako imenitno kot čisto navadno čofotanje s čolni.« Na bregu sta razgrnila piknik: kruh, sir, kumarice in limonado. Krt je bil od sreče čisto tiho.
2
Vse poletje sta prijatelja preživela na reki. Krt se je naučil veslati, plavati in poslušati, kaj šumi trstičje. »Kaj pa je tam daleč?« je nekoč vprašal. »Široki svet,« je rekel Podganec. »Tja midva ne hodiva. In vidiš tisti temni gozd? To je Divji log — vanj nikar ne hodi sam, tam prebivajo zvite lasice in podlasice.«
3
Pozimi je Krta le premamila radovednost. Sam je smuknil v Divji log — a med drevesi je škrtalo in izza debel so mežikale drobne oči. Krt se je izgubil in se stisnil pod korenino. Na srečo ga je Podganec našel po stopinjah v snegu. Ko sta tavala skozi metež, je Krt s taco zadel ob nekaj trdega. Vrata! In na njih napis: gospod Jazbec.
4
Jazbec ju je spustil v svoj topli podzemni dom. V veliki kuhinji je prasketal ogenj, s stropa so visele šunke, na mizi se je pušil lonec juhe. »Pri meni ste varni,« je zabrundal Jazbec. »Sneg, vihar, lasice — vse to ostane zunaj.« Krt in Podganec sta se najedla do sitega, potem pa v globokih naslanjačih sladko zadremala.
5
Spomladi sta obiskala Žabca v imenitnem Žabčevem dvorcu. Žabec se je ravno navdušil za potovanja: kupil je rumen voz na kolesih in prijatelja povabil s seboj. A glej — po cesti je pridrvel bleščeč rdeč avtomobil, bip-bip!, in jim v oblaku prahu splašil konja. Žabec je obsedel sredi ceste z zamaknjenimi očmi. »Bip-bip,« je zašepetal. »To je edino pravo življenje!«
6
Žabec si je kupil avtomobil. Pa še enega. In še enega — kajti vsakega je prej ali slej zapeljal v jarek. Vozil je prehitro, trobil je predolgo in se smejal preglasno. Prijatelji so ga za kazen zaklenili v sobo, a Žabec je zvezal rjuhe, se spustil skozi okno in jo popihal. »Nihče ne ustavi slavnega Žabca!« je prepeval po cesti.
7
Pred gostilno je stal tuj rdeč avtomobil. »Samo pogledal ga bom,« si je rekel Žabec. Potem je samo še sedel vanj. In potem samo še odpeljal — bip-bip! Ujeli so ga seveda še isti dan. Sodnik se je strogo namrščil: »V ječo s tem predrznim Žabcem!« In tako je najslavnejši Žabec vseh časov obsedel v mrzli kamniti celici in bridko vzdihoval.
8
Ječarjeva hči se je žalostnega Žabca usmilila in mu posodila obleko svoje tete perice: ruto, krilo in predpasnik. Tako našemljen je odracal mimo vseh stražarjev naravnost skozi velika vrata! Domov se je peljal z barko, a ko je brodarka ugotovila, da ta perica ne zna oprati niti nogavice, ga je čofnila v reko. Žabec je odplaval na breg in se hihital: svoboden!
9
Doma ga je čakala huda novica. »Tvoj dvorec so zasedle lasice in podlasice iz Divjega loga!« je povedal Podganec. »Jedo tvojo hrano, spijo v tvojih posteljah in nikogar ne spustijo blizu.« Žabec je od jeze pozelenel še bolj kot po navadi. A Jazbec se je skrivnostno nasmehnil: »Brez skrbi, prijatelji. Poznam pot, ki je ne pozna nihče drug.«
10
»Skrivni rov!« je zašepetal Jazbec. »Začne se ob reki in pripelje naravnost pod shrambo dvorca.« Ponoči so se štirje prijatelji s palicami in svetilko spustili v temni hodnik. Spredaj Jazbec, za njim Podganec, nato Žabec, ki se je tresel kot šiba na vodi, in čisto zadaj Krt. Nad glavami so že slišali topot in vreščanje lasic.
11
Jazbec je sunkoma odprl loputo in štirje prijatelji so planili v dvorano prav sredi lasičje zabave. »Za Žabčev dvorec!« Mahali so s palicami, prevračali mize in vpili tako strašno, da se je zdelo, kot bi jih bilo sto. Lasice so od strahu spustile krožnike in bežale skozi vsa okna in vsa vrata. V petih minutah je bil dvorec spet Žabčev.
12
Naslednji večer je bil v dvorcu slavnostni banket. Vsi so pričakovali, da bo Žabec ves večer pel hvalnice samemu sebi — a Žabec je hodil med gosti tih in skromen ter vsakemu rekel: »Hvala. Brez prijateljev mi ne bi uspelo.« Jazbec, Podganec in Krt so osuplo mežikali. Čisto malo pa je Žabec le zapel o svoji slavi — sam, zvečer, pred ogledalom.
13
Potem so spet prišli mirni dnevi. Prijatelji so večere preživljali na reki: Podganec je veslal, Krt je predel od sreče, Žabec je za spremembo tiho sedel, Jazbec pa je resno kimal ribam. Veter je česal vrbe in šumel svojo staro pesem. Kajti nič na svetu ni tako imenitno, kot je čisto navadno čofotanje s čolni — skupaj s prijatelji.
14Konec
