Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Alica v čudežni deželi
Zgodba o deklici, ki je stekla za belim zajcem
Tudi v jeziku: Alice's Adventures in Wonderland (angleščina) · Alica v krajine zázrakov (slovaščina)
Bilo je zaspano poletno popoldne. Alica je sedela na rečnem bregu poleg starejše sestre, ki je brala debelo knjigo — brez ene same slike. »Le kaj pomaga knjiga brez slik?« je pomislila Alica in zazehala. Trava je prijetno dišala, čebele so brenčale in veke so ji postajale vse težje in težje. Reka je zaspano žuborela mimo.
1
Kar naenkrat je mimo nje pritekel bel zajec z rožnatimi očmi. To še ne bi bilo nič posebnega — a ta zajec je nosil telovnik, iz žepka pa je potegnil pravo pravcato uro! »Prepozen sem, prepozen!« je vpil in hitel naprej. Alica je skočila na noge. Zajca z uro pa res še nikoli ni videla! In že je tekla za njim čez travnik.
2
Zajec je smuknil v zajčjo luknjo pod grmom in Alica jadrno za njim. Luknja pa se je nenadoma prevesila navzdol — in Alica je padala, padala, padala. Mimo nje so plavale police s kozarci, zemljevidi in prazen lonček marmelade. »Kako globoko še bo?« se je čudila. Potem je — štrbunk! — čisto mehko pristala na kupu suhega listja.
3
Znašla se je v dolgi dvorani, polni vrat. A vsa so bila zaklenjena! Na stekleni mizici je ležal droben zlat ključek. Odklenil je le čisto majhna vratca za zaveso — in skoznje je Alica zagledala najlepši vrt na svetu, poln vrtnic in vodometov. Toda vratca so bila premajhna. Še njena glava ni šla skoznje!
4
Na mizici se je od nekod vzela steklenička z listkom: POPIJ ME. Alica je previdno pokusila — mmm, po češnjevi torti in ananasu! In glej: postajala je manjša in manjša, dokler ni bila majhna kot miška. »Zdaj grem lahko skozi vratca!« se je razveselila. A joj — zlati ključek je ostal visoko zgoraj na stekleni mizici.
5
Pod mizo je stala škatlica s kolačkom, na katerem je z rozinami pisalo: POJEJ ME. Alica je ugriznila — in šššvist! Zrasla je in zrasla, dokler se ni z glavo dotaknila stropa. »Zbogom, noge moje,« je rekla svojim daljnim čevljem tam spodaj. »Kdo vam bo zdaj obuval nogavice?« Vse je bilo tako smešno in tako zelo čudno.
6
Velikanska Alica se je razjokala in debele solze so kar deževale, dokler ni sredi dvorane nastalo pravo jezerce. Ko se je spet pomanjšala — štrbunk! — je padla naravnost vanj. Po jezeru lastnih solz je k njej priplavala mala miška in skupaj sta odplavali do brega. »Oprostite,« je rekla Alica. »Nisem vedela, da lahko kdo najoka celo jezero.«
7
V gozdu velikanskih gob je na najvišji gobi sedela modra gosenica in iz dolge tanke pipe pihala dimne obročke. »Kdo si ti?« je vprašala počasi. »Danes še sama ne vem,« je priznala Alica. »Ves dan se večam in manjšam!« Gosenica je pihnila še en obroček in modro rekla: »Ena stran gobe te poveča, druga pomanjša.« In res je pomagalo.
8
Na veji je sedel debel črtast maček in se režal od uhlja do uhlja. »Prosim, kam naj grem?« ga je vprašala Alica. »Kamor koli — če le hodiš dovolj dolgo,« je odvrnil maček. Potem je začel počasi izginjati: najprej rep, nato tačke, nazadnje ves maček. Ostal je samo še njegov široki nasmeh, ki je lebdel med listjem.
9
Pod drevesom je stala dolga miza, pogrnjena za čajanko. Za njo so sedeli Nori klobučar, Marčni zajec in polh, ki je dremal kar v čajniku. »Ni prostora!« sta zavpila klobučar in zajec, čeprav ga je bilo na pretek. Alici so stregli uganke brez odgovorov in čaj brez skodelice. Bila je to najbolj nora čajanka na svetu.
10
Na vrtu je Srčeva kraljica igrala kroket. A kakšen kroket! Namesto kijev so imeli plamence, namesto žog pa zvite ježke, ki so se odkotalili, kamor se jim je zahotelo. Alicin plamenec se je zvijal in jo gledal naravnost v obraz, ježek pa ji je pobegnil pod grm. Nihče ni zadel ničesar — a kraljica je vseeno vpila, da zmaguje.
11
»Kdo je pojedel kraljičine tortice?« je grmelo na sodišču iz kart. Kraljica je pokazala naravnost na Alico in zavpila: »Glavo ji odsekajte!« A Alica je ravno takrat zrasla nazaj v svojo pravo velikost. Vstala je, se postavila pokonci in glasno, čisto glasno rekla: »Nič se vas ne bojim. Saj ste samo kup kart!«
12
In res — v tistem hipu se je vsa kraljičina vojska dvignila v zrak kot navaden kup igralnih kart. Karte so frčale in se vrtinčile okoli Alice kot suho listje v vetru. Bilo jih je vse več, lahkih kot perje. Zamahnila je z rokami, da bi jih odgnala — in nenadoma začutila, kako jo nekdo čisto nežno boža po licu.
13
»Zbudi se, Alica,« je rekla sestra in ji z lica odgnala suh list, ki je priletel z drevesa. Alica je odprla oči: spet je bila na rečnem bregu. »Kakšne čudne sanje sem imela!« je rekla in sestri povedala vse — o zajcu z uro, o mačku brez repa in o kraljici iz kart. A čisto potiho se je še vedno spraševala: so bile res samo sanje?
14Konec
