Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Baba Jaga
Ruska ljudska pravljica o deklici, ki je bila prijazna do vsega, kar je srečala
Tudi v jeziku: Baba Yaga (angleščina) · Baba Jaga (slovaščina)
Deklica po imenu Vasilisa je živela z očetom in mačeho. Kadar je bil oče na poti, je mačeha postala hudobna. Nekega jutra ji je rekla: »Pojdi k moji sestri v gozd in si izposodi šivanko in sukanec.« Vasilisa je vedela, da mačehina sestra ni navadna ženska, saj so se je bali celo lovci. A si je zavezala ruto in šla.
1
Po poti se je ustavila pri svoji pravi teti. »Otrok,« je rekla teta, »mačehina sestra je Baba Jaga. Ne boj se je, samo bodi prijazna do vsega, kar srečaš — do vsakega drevesa in do vsake živali.« V rutico ji je zavezala vrček olja, košček mesa, rdeč trak in hlebček kruha. »Kar daš, se ti vrne,« je rekla in jo poljubila na čelo.
2
Gozd je bil vse temnejši. Sredi jase je stala ograja iz rezljanih lesenih kolov in na vsakem kolu je gorela majhna svetilka. Za ograjo je čepela koča na dveh ogromnih rumenih kurjih nogah. Vasilisa je globoko zajela sapo in zašepetala: »Koča, koča, obrni se k meni.« In koča se je zaškripaje zavrtela ter ji pokazala svoja vrata.
3
V koči je sedela Baba Jaga: ogromna koščena starka z velikanskim nosom in rdečo ruto. Ko se je nasmehnila, so ji glasno zaškrtali železni zobje. »Šivanko hočeš? Prav. Najprej mi natkaj platno in do večera napolni kad z vodo.« Nato je zaklicala svojim služabnikom: »Pazite nanjo, da mi ne uide!« — in odšla.
4
Vasilisa je sedla za statve in zajokala. Iz teme se je prikradel suh siv maček z zelenima očema. Deklica mu je dala hlebček kruha. Maček je zamurkal: »Vzemi ta glavnik in to brisačo in teci. Ko te bo lovila, vrzi za seboj najprej glavnik, potem pa še brisačo. Statve bom stresal jaz, da bo mislila, da si tu.«
5
Vasilisa je smuknila skozi vrata. Bela breza je zamahnila z vejami naravnost proti njej — deklica ji je hitro zavezala rdeč trak in breza se je umirila. Za vogalom je zarenčal suh siv pes. Vrgla mu je košček mesa. Pes je pomahal z repom: »Nihče še ni bil tako dober z mano,« je rekel in se umaknil, da je lahko šla mimo.
6
Ostala so še vrata v ograji. Škripala so tako, da bi jih slišal ves gozd. Vasilisa je vzela vrček in jim namazala tečaje z oljem. »Hvala,« so zaškripala vrata čisto potihoma in se na stežaj odprla. Deklica je stekla med drevesa, glavnik in brisačo pa je stiskala k sebi. Nazaj se ni ozrla niti enkrat.
7
Baba Jaga se je vrnila in našla prazne statve. »Zakaj je niste ustavili?!« je zavpila tako, da so zaropotali lonci. »Ker mi nikoli nisi dala niti skorje,« je rekel maček. »Ker me nisi nikoli pobožala,« je zalajal pes. Starka je skočila v velik lesen možnar, ga pognala s tolkačem in zdrvela za deklico.
8
Vasilisa je slišala, kako za njo bobni možnar. Vrgla je glavnik čez ramo — in tam, kamor je padel, je iz zemlje pognal gost gozd. Debla so stala tako tesno skupaj, da še veter ni šel skoznje. Baba Jaga je grizla in lomila vejo za vejo, dokler si ni prebila poti. A deklica je bila takrat že daleč pred njo.
9
Možnar je spet zabobnel čisto blizu, tik za njenim hrbtom. Vasilisa je vrgla brisačo za seboj — in razlila se je široka reka, mirna in globoka od brega do brega. Baba Jaga je zavrla tik ob vodi in tako škrtala z železnimi zobmi, da so se ptice razletele. Čez reko ni mogla. Obrnila je možnar in odbrzela nazaj v svoj gozd.
10
Doma je Vasilisa vse povedala očetu: o šivanki, o koči na kurjih nogah in o mačku, ki jo je rešil za skorjo kruha. Oče je dolgo molčal in gledal v tla. Nato je zložil mačehine reči v culo in ji jo dal v roke. »Pojdi,« je rekel. »V tej hiši ni prostora za hudobijo.« Mačeha je še isti večer odšla in se ni nikoli več vrnila.
11
Odslej sta oče in hči živela v miru in tišini. Na okno je Vasilisa obesila rdeč trak, kakršnega je dala brezi, da ne bi nikoli pozabila: kdor je prijazen do majhnih stvari, ni nikoli sam. In kadar so zvečer zaškripala vrata, se je samo nasmehnila — saj je vedela, da jih je treba le malo namazati z oljem.
12Konec
