Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Ali Baba in štirideset razbojnikov
Pravljica iz Tisoč in ene noči o čarobni votlini in bistri Morgani
Tudi v jeziku: Ali Baba and the Forty Thieves (angleščina) · Ali Baba a štyridsať zbojníkov (slovaščina)
V mestu na robu puščave sta živela dva brata. Kazim je bil bogat, a skop in ošaben, Ali Baba pa reven in dobrega srca. Vsako jutro je s svojimi tremi osli odšel v hribe po drva in jih zvečer prodal na trgu. »Malo imamo,« je rad rekel ženi, »a nam prav nič ne manjka.« Tako je živel mirno in pošteno, dan za dnem.
1
Nekega dne je Ali Baba med sekanjem drv zaslišal topot kopit. Urno je splezal na drevo — in mimo je prijahalo štirideset razbojnikov! Njihov poveljnik je stopil k veliki sivi skali in zaklical: »Sezam, odpri se!« Skala se je s hrupom razmaknila, razbojniki so znosili vanjo težke vreče, potem pa odjahali nazaj v dolino.
2
Ko jih ni bilo več ne videti ne slišati, je Ali Baba stopil k skali in tiho ponovil: »Sezam, odpri se!« Skala se je odprla in pred njim se je zalesketala votlina, polna zlatnikov, biserov, svilenih preprog in srebrnih vrčev. Ali Baba je na osle naložil le tri vreče zlatnikov, rekel: »Sezam, zapri se!« in odhitel domov.
3
Njegova žena je hotela zlatnike premeriti, zato si je pri Kazimovi ženi sposodila merico. Radovedna svakinja je na dno merice kanila kapljico medu — in ko je merico dobila nazaj, se je na dnu svetil prilepljen zlatnik! Še isti večer je Kazim potrkal pri bratu: »Povej mi, od kod ti zlato!« In dobri Ali Baba mu je zaupal skrivnost.
4
Kazim ni čakal niti do jutra. Z desetimi osli se je odpravil v hribe, zaklical: »Sezam, odpri se!« in planil v votlino. Ob pogledu na vse tisto bogastvo se mu je zavrtelo v glavi. Basal je vrečo za vrečo, veliko več, kot bi lahko kdaj odnesel — in od samega pohlepa čisto pozabil na ves svet okoli sebe.
5
Ko je hotel iz votline, se čarobnih besed ni več spomnil. »Ječmen, odpri se! Oves, odpri se!« je obupano klical, a skala se ni premaknila niti za las. Tedaj so se vrnili razbojniki in bratu ni bilo več pomoči. Ali Baba ga je zvečer zaman iskal — pred zaprto skalo so žalostno čakali samo še njegovi osli.
6
Razbojniki so kmalu opazili, da nekdo pozna njihovo skrivnost. »Našli ga bomo!« je zarohnel poveljnik. Eden od razbojnikov je izvohal Ali Babovo hišo in vrata označil s kredo. Toda pri Ali Babi je služila bistra dekla Morgana. Znamenje je opazila in z isto kredo narisala križec še na vsa druga vrata v ulici. Razbojniki so zaman iskali pravo hišo.
7
Tedaj se je poveljnik domislil zvijače. Preoblekel se je v trgovca z oljem in pred Ali Babovo hišo prignal mule z devetintridesetimi velikimi glinenimi vrči. Le v enem je bilo zares olje — v vseh drugih so čepeli skriti razbojniki. »Pozno je že,« je rekel poveljnik. »Smem s svojim oljem prenočiti na tvojem dvorišču?« Dobrosrčni Ali Baba ga je prijazno povabil naprej.
8
Ponoči je Morgani v svetilki zmanjkalo olja. S svetilko je stopila med vrče — in iz prvega se je zaslišal šepet: »Je že čas?« Morgana se ni prestrašila. »Še ne,« je mirno odgovorila z zamolklim glasom. Nato je v velikem kotlu na ognju segrela olje in ga zlila v vsak vrč. Iz vrčev se ni oglasil nihče več.
9
Opolnoči je poveljnik tiho potrkal po vrčih, da bi zbudil svoje može — a dvorišče je molčalo. Spoznal je, da je ostal čisto sam, preskočil zid in pobegnil v temo. Zjutraj je Ali Baba izvedel, kaj se je ponoči zgodilo. »Morgana, ti bistra glava,« je rekel, »vso hišo si nam rešila!« A daleč v hribih je poveljnik že koval nov načrt.
10
Čez čas je v mesto prišel imeniten tuj trgovec. Spoprijateljil se je z Ali Babovim sinom in ta ga je nekega večera povabil na večerjo. Ko pa mu je Morgana prinesla jedi, ga je pozorno pogledala — in pod svilenim turbanom spoznala poveljnika razbojnikov! »Ali Baba, poglej svojega gosta!« je zaklicala. Razkrinkani poveljnik je prevrnil stol, skočil skozi vrata in zbežal iz mesta — tokrat za vedno.
11
»Morgana, dvakrat si nas rešila,« je rekel Ali Baba. »Od tega dne nisi več dekla, ampak svobodna — in naša.« Kmalu je bila v hiši poroka: Morgana in Ali Babov sin sta si segla v roke in vse dvorišče je plesalo. Skrivnost o skali so obdržali zase, iz votline pa jemali le toliko, kot so potrebovali. Tako so živeli srečno in radodarno do konca svojih dni.
12Konec
