Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Alica v ogledalu
Zgodba o deklici, ki je stopila skozi ogledalo v obrnjeni svet
Tudi v jeziku: Through the Looking-Glass (angleščina) · Alica v zrkadle (slovaščina)
Bilo je mrzlo zimsko popoldne in zunaj je tiho naletaval sneg. Alica je sedela v naslanjaču ob kaminu in se igrala s črno mucko Mico, ki je razmotala ves klobčič volne. »Mica, ali kdaj pomisliš, kakšna je hiša v ogledalu?« je vprašala Alica in pogledala v veliko ogledalo nad kaminom. »Vse je videti čisto enako — samo obrnjeno. Kako rada bi šla pogledat!«
1
Alica je splezala na kaminsko polico. In glej — ogledalo se je zameglilo kot srebrna meglica in postalo mehko kot pajčolan! Skočila je skozenj in pristala v sobi na drugi strani. Vse je bilo obrnjeno: slike na stenah so se smehljale, ura se je kremžila, po preprogi pred kaminom pa so se čisto zares sprehajale majhne šahovske figure.
2
Zunaj je Alico čakal vrt, kakršnega še ni videla. »Lepo govoriš, kadar govoriš,« je rekla visoka lilija. Alica je osupnila: »Vi znate govoriti?« — »Seveda,« je rekla vrtnica, »kadar je sogovornik vreden pogovora.« Marjetice pa so klepetale vse povprek, dokler jim lilija ni zažugala z listom, naj bodo vendar tiho.
3
Z grička je Alica zagledala nekaj čudovitega: vsa dežela je bila z živimi mejami in potočki razdeljena na kvadrate — kot velikanska šahovnica! »Tu se igra šah, velik kot ves svet,« je rekla Rdeča kraljica, ki je nenadoma stala ob njej. »Če želiš, si lahko bel kmet. Ko prideš do osmega polja, boš postala kraljica.« Alica je od veselja zaploskala.
4
Rdeča kraljica jo je prijela za roko in stekli sta. Tekli sta hitreje in hitreje, da so Alici lasje vihrali za glavo — a drevesa ob poti se niso premaknila niti za ped. »Saj sva ves čas na istem mestu!« je sopla Alica. »Seveda,« je rekla kraljica. »Tu moraš teči, kolikor moreš, da ostaneš na mestu. Če hočeš kam priti, pa moraš teči še enkrat hitreje!«
5
Kar naenkrat je Alica sedela na vlaku. Nasproti nje je sedel gospod, oblečen v bel papirnat plašč, poleg njega koza, ob oknu pa hrošč, ki je tiho vzdihoval. »Vozovnice!« je klical sprevodnik in si Alico ogledoval skozi majhen daljnogled. Potem je vlak poskočil — hop! — in preskočil potoček, Alica pa je prijadrala naravnost na tretje polje.
6
Pod drevesom sta stala debelušna dvojčka v enakih šolskih kapah, podobna kot jajce jajcu. Objela sta se okrog ramen in zaplesala v krogu, potem pa v en glas zadeklamirala dolgo pesem o moržu in tesarju in o radovednih ostrigah. Ko sta končala, sta se priklonila vsak na svojo stran — eden v levo, drugi v desno, čisto zrcalno.
7
Iz gozda je pritekla Bela kraljica z razmršenimi lasmi in postrani krono. »Živim nazaj,« je pojasnila Alici, »zato se najbolje spominjam tega, kar se bo zgodilo šele naslednji teden.« Alici je ponudila službo: »Marmelado dobiš jutri in marmelado si dobila včeraj — nikoli pa marmelade danes.« — »Ampak enkrat mora vendar biti danes!« se je čudila Alica.
8
Na visokem zidu je sedel velik jajčast možiček s širokim nasmehom in imenitno ovratnico. »Kadar jaz uporabim besedo,« je rekel ponosno, »pomeni natanko to, kar sam hočem, da pomeni.« Alici je razložil še, da praznuje nerojstne dneve — teh je kar tristo štiriinšestdeset na leto! Ves čas pa se je tako nevarno gugal, da je Alica kar trepetala zanj.
9
Skozi gozd jo je spremljal Beli vitez na kosmatem belem konju. Vsake toliko je zdrsnil s sedla — enkrat v levo, enkrat v desno — in Alica mu je vsakič pomagala nazaj. Med potjo ji je kazal svoje izume: dežnik za dež od spodaj in past za miši, obešeno na sedlo. Ob robu gozda je pomahal v slovo: »Le pojdi, jaz pa bom počakal tu in ti mahal, dokler te ne bo več videti.«
10
Alica je preskočila zadnji potoček in obstala na osmem polju. Na glavi je začutila nekaj težkega in zlatega — krono! »Postala sem kraljica!« je vzkliknila. Ob njej sta se nenadoma pojavili Rdeča in Bela kraljica. »Prava kraljica mora najprej opraviti izpit,« je strogo rekla Rdeča kraljica in Alici zastavljala same nemogoče uganke.
11
Nato se je začela slavnostna gostija — a kakšna! Pečenka se je priklonila in spregovorila, puding je Alici očital nevljudnost, sveče so zrasle do stropa in jušna zajemalka je korakala po mizi. »Tega ne prenesem več!« je vzkliknila Alica, potegnila prt in zgrabila Rdečo kraljico, ki se je skrčila v čisto majhno figurico. Stresla jo je: »Zdaj pa bodi — mucka!«
12
In res — v rokah ni držala kraljice, ampak črno mucko Mico! Alica je spet sedela v naslanjaču ob kaminu, ogenj je prijazno prasketal, zunaj pa je še vedno naletaval sneg. »Mica,« je rekla zamišljeno, »ti si bila torej Rdeča kraljica.« Mica je samo zaprla oči in zapredla, ogledalo nad kaminom pa se je tiho svetilo kot prej.
13Konec
