Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Ana z Zelene domačije
Zgodba o rdečelasi deklici, ki je našla svoj dom
Tudi v jeziku: Anne of Green Gables (angleščina) · Anna zo Zeleného domu (slovaščina)
Na Zeleni domačiji sta živela brat in sestra, Matej in Marila. Bila sta že sivolasa in sta v sirotišnico sporočila: pošljite nam dečka, ki bo pomagal na kmetiji. Ko je Matej pripeljal na postajo, je tam na kupu desk sedela suha deklica z dvema ognjeno rdečima kitama, pegami in prevelikim slamnikom. »Jaz sem Ana!« je vzkliknila. »Vedela sem, da boste prišli pome.«
1
Vso pot domov je Ana govorila. Cesto pod cvetočimi jablanami je krstila za Belo pot slasti, mirno vodo, ki se je lesketala v soncu, pa za Jezero bleščečih voda. »Ali ni čudovito, da si lahko človek vse predstavlja?« je vprašala. Matej je držal vajeti in molčal, a v kotičkih ust se mu je nekaj smejalo. Takega vozička še ni peljal.
2
Doma je Marila deklico pogledala in rekla: »Zgodila se je pomota. Prosila sva za dečka.« Ani je iz rok zdrsnila torba. »Vi me nočete?« je zašepetala. »Ker nisem fant.« In se je razjokala tako, da je bilo slišati po vsej hiši. Matej pa je zvečer tiho rekel sestri: »Marila ... midva bi ji lahko koristila.«
3
Marila tisto noč ni spala. Zjutraj je rekla: »Ostaneš. A umivaj si ušesa in ne govori toliko.« Ana je zajela sapo in obljubila oboje — pa ni zdržala niti do kosila. Tekla je po sadovnjaku in dala imena vsem drevesom in vsakemu potoku, zvečer pa je zaspala v svoji sobici pod poševnim stropom. Prvič v življenju je imela dom.
4
Na obisk je prišla soseda Rahela in Ano premerila od nog do glave. »Grozno suha je. In ti lasje — rdeči kot korenje!« Ana je udarila z nogo ob tla. »Hudobni ste!« je zavpila. Marila je bila neizprosna: opravičiti se je morala. In Ana se je — tako lepo, tako slovesno in s takim užitkom, da je soseda na koncu skoraj zaploskala.
5
Čez travnik je stala Barryjeva hiša, v njej pa črnolasa Diana. »Boš moja srčna prijateljica?« je vprašala Ana. Prisegli sta si ob potoku, z rokama druga v drugi: za zmeraj in za vedno. Odtlej sta si z okna svetili s svečo — dva utripa pomenita »pridi takoj«, trije pa »povedati ti imam nekaj strašno pomembnega«.
6
Ana je za goste spekla torto in bila nanjo neizmerno ponosna. Gostja je vzela grižljaj, se ustavila in zelo vljudno vprašala, s čim je dišavljena. Ana je pogledala v omaro — namesto vanilje je vlila mazilo za bolečine v kolenih. Zbežala je v svojo sobo in jokala v blazino. Marila pa se je nekje v kuhinji na skrivaj smejala.
7
Nekega dne je pri vratih obstal krošnjar. »Ta barva bo tvoje lase spremenila v vranje črne,« je obljubil. Ana je barvala in barvala — in ko se je pogledala v zrcalo, so bili njeni lasje zeleni. Temno, žalostno zeleni. Marila jo je najprej sedemkrat umila, potem pa vzela škarje. Ana je cel teden nosila kapo in molčala kot riba.
8
Punce so se stavile, kdo si upa po slemenu strehe. Ana izziva ni prenesla. Naredila je tri korake, se zamajala — in zdrsnila po strehi v grmovje. Zvila si je gleženj in tri tedne šepala po hiši z berglo, Diana pa ji je vsak dan nosila cvetje in novice iz šole. »Domišljija je lepa reč,« je vzdihnila Marila, »pamet pa tudi.«
9
Ana je igrala nesrečno gospo v čolnu in se pustila odnesti po reki. Sredi vode je čoln začel puščati. Komaj se je ujela za mostni steber in se držala, dokler ni mimo priveslal Gilbert — tisti Gilbert, ki jo je nekoč zaradi las poklical »korenček«. Rešil jo je. Zahvalila se mu je hladno kot led in mu še vedno ni odpustila.
10
Za božič se je Matej odpravil v trgovino po darilo. Cel teden se je bal trgovke. Ko je Ana zjutraj razgrnila ovoj, je nastala tišina: mahovno zelena obleka z mehkimi napihnjenimi rokavi. Prav takimi, kot si jih je želela vsa leta. »Matej,« je komaj rekla, »to je najlepše, kar sem kdaj videla.« Matej pa je gledal v tla in bil srečen.
11
Ana se je učila kot obsedena. Z Gilbertom sta se v šoli lovila iz razreda v razred — enkrat je bil prvi on, enkrat ona. Ko so na koncu razglasili štipendijo za višjo šolo, so prebrali njeno ime. Marila je stala ob steni in si na skrivaj brisala oči. Matej pa je vsem v vasi povedal, da je to njegova Ana.
12
Tistega večera je Ana sedela pri odprtem oknu svoje sobice. Zunaj so v mraku dišale češnje, daleč spodaj je svetilo Jezero bleščečih voda, za njenim hrbtom pa je tiho dihala hiša z zelenimi zatrepi. Nekoč je bila deklica, ki je ni nihče pričakoval. »Svet je poln domišljije,« je rekla tiho, »in jaz sem doma.«
13Konec
