Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Božična pesem
Zgodba o skopuhu, ki mu je ena sama božična noč odtalila srce
Tudi v jeziku: A Christmas Carol (angleščina) · Vianočná koleda (slovaščina)
»Neumnosti!« Tako je stari Ebenezer Scrooge rekel o vsakem lepem dnevu v letu, najbolj pa o božičnem večeru. V njegovi pisarni je bilo tako mrzlo, da se je črnilo v posodici skoraj strdilo. Zunaj je snežilo in po ulicah so peli koledniki, on pa je štel denar in mrmral: »Božič? Neumnosti! Sama izguba časa in denarja.«
1
V mrzli kamrici zraven je njegov pisar Bob Cratchit pihal v prezeble prste. V peči je imel en sam košček premoga. Tedaj je v pisarno stopil Scroogev nečak Fred: »Vesel božič, stric! Pridi jutri k nam na kosilo!« — »Neumnosti!« je zarenčal Scrooge. »Pusti me pri miru.« In Fred je nasmejan odšel v sneg.
2
Pozno zvečer je Scrooge prišel domov. Ko je segel po kljuki, se je težko železno tolkalo na vratih spremenilo v obraz — v obraz njegovega umrlega družabnika Jacoba Marleyja, ki je bil že sedem let v grobu. Scrooge je pomežiknil in tolkalo je bilo spet samo tolkalo. »Neumnosti,« je rekel, a glas mu je zadrhtel.
3
Gori v sobi je zaropotalo. Skozi zaprta vrata je stopil Marley, ves prosojen, ovit v dolge verige iz blagajniških skrinjic in ključev. »Te verige sem koval vse življenje, člen za členom,« je zastokal. »Tvoja je še daljša, Ebenezer. Nocoj te bodo obiskali trije duhovi. Poslušaj jih!« In izginil je skozi okno.
4
Ura je odbila eno. Ob postelji je stal nežen duh z lučko nad glavo, svetel kot sveča. »Jaz sem duh preteklih božičev. Pojdi z menoj.« In že sta stala v prazni šolski sobi, kjer je čisto sam sedel majhen deček s knjigo v naročju. Vsi drugi so odšli domov k družinam, on pa je ostal. »Saj to sem jaz,« je šepnil Scrooge. »Ubogi fantek.«
5
Nato sta zagledala staro skladišče, polno luči in godbe. Dobri gospodar Fezziwig je zaploskal: »Odmaknite mize! Nocoj plešemo!« Godec je zaigral, mladi Scrooge pa se je vrtel in smejal, da mu je zmanjkalo sape. »Tako malo je potreboval, da nas je vse osrečil,« je tiho rekel Scrooge. »Zakaj sem to pozabil?«
6
Ura je spet odbila. V sosednji sobi je sedel velikan v zelenem plašču z venčkom bodike na glavi, na prestolu iz pečenk, sadja in pogač. Soba je žarela kot poletje. »Jaz sem duh današnjega božiča,« se je zasmejal. »Dotakni se mojega plašča!« In odnesla sta se visoko nad zasnežene strehe mesta, kjer je svetilo prav vsako okno.
7
V majhni hiši Cratchitovih je dišalo po gosi in kuhanem sadju. Vseh šest otrok je pelo, najmanjši, Mali Tim, pa je stal ob mizi z majhno berglico. Dvignil je kozarec in rekel: »Bog nas blagoslovi, vsakega izmed nas!« Scroogu je nekaj toplega stisnilo srce. »Duh, povej mi — bo ta otrok živel?« je vprašal. Duh je molčal.
8
Zadnji duh ni rekel ničesar. Bil je visok in tih, ves v temnem plašču s kapuco, in je samo pokazal z roko. Pokazal je na zapuščen grob pod snegom, na katerega ni nihče položil niti ene same vejice. Scrooge je pokleknil v sneg. »Duh, povej mi — se to še da spremeniti? Prosim. Drugačen bom. Obljubim!«
9
In tedaj se je zbudil — v svoji postelji, v svoji sobi, živ! Zvonovi so zvonili z vseh zvonikov, sonce pa je sijalo na sveže zapadli sneg. Scrooge je na stežaj odprl okno in zaklical dečku na ulici: »Kateri dan je danes?« — »Božič, gospod!« — »Božič! Nisem ga zamudil!« In smejal se je, da so mu tekle solze po licih.
10
»Fant, poznaš mesnico na vogalu? Tam v izložbi visi velikanski puran, večji od tebe. Kupi ga in ga daj peljati na ta naslov — pa hitro!« Deček je zdrvel kot veter, kot da mu je za petami ves svet. Puran je bil tako velik, da so ga komaj naložili na voz. Cratchitovi niso nikoli izvedeli, kdo jim ga je poslal.
11
Potem si je Scrooge nadel najlepši plašč in šel na ulico. Vsakemu je voščil vesel božič, otroke je pobožal po glavi, beračem je stiskal denar v roke. Ljudje so ga komaj spoznali. Popoldne je potrkal na nečakova vrata. »Fred, prišel sem na kosilo — če me še hočeš.« Takega veselja tista hiša še ni videla.
12
Naslednje jutro je Bob Cratchit prišel v pisarno devetnajst minut prepozno. »Bob,« je zarenčal Scrooge — in se nasmehnil. »Zvišal ti bom plačo in pomagal tvoji družini!« Nato je na peč naložil še celo vedro premoga. Malemu Timu, ki ni umrl, je bil odslej kakor drugi oče. In nikoli več ni rekel: »Neumnosti!«
13Konec
