Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Čarovnik iz Oza
Zgodba o deklici Dorotki, ki jo je vihar odnesel v čudežno deželo
Tudi v jeziku: The Wonderful Wizard of Oz (angleščina) · Čarodejník z krajiny Oz (slovaščina)
Sredi široke sive planjave v Kansasu je stala majhna hiša. V njej je živela deklica Dorotka s teto Emo, stricem Henrikom in kužkom Totom. Nekega dne je od daleč priletel strašen vrtinčasti vihar. Teta je stekla v klet, Dorotka pa je lovila Tota — in preden je utegnila za njima, je vihar dvignil hišo visoko v nebo, z Dorotko in Totom vred.
1
Hiša je pristala z močnim treskom — naravnost na hudobno čarovnico z Vzhoda, ki je ni bilo nič več. Okrog so stali majhni ljudje v modrem in se veselo priklanjali: »Osvobodila si nas!« Dobra čarovnica s Severa je Dorotki podarila čarovničine srebrne čeveljce. »Če hočeš domov, pojdi po rumeni cesti v Smaragdno mesto. Tam živi veliki čarovnik iz Oza.«
2
Dorotka je obula srebrne čeveljce, vzela Tota v naročje in stopila na cesto iz rumenih opek. Čeveljci so ob vsakem koraku tiho pozvanjali. Cesta se je vila čez zelene poljane, mimo modrih hišic in cvetočih vrtov, daleč, daleč naprej. »Le pogumno, Toto,« je rekla Dorotka. »Čarovnik iz Oza nama bo že pomagal najti pot domov v Kansas.«
3
Sredi koruznega polja je na kolu viselo strašilo s prijazno naslikanim obrazom. »Prosim, snemi me,« je reklo. »Ves dan visim tukaj, v glavi pa imam samo slamo. Kako rad bi imel možgane!« Dorotka mu je pomagala s kola. »Pojdi z mano k čarovniku,« je rekla. »Morda ti da možgane.« In strašilo je veselo zacapljalo ob njej.
4
V gozdu sta zaslišala tiho ječanje. Med drevesi je stal drvar, ves iz kositra — od dežja je zarjavel in ni se mogel več premakniti. Dorotka mu je namazala sklepe z oljem in kositrni drvar se je hvaležno priklonil. »V prsih nimam srca,« je rekel. »Kako rad bi imel srce, da bi lahko imel koga rad!« »Pojdi z nami k čarovniku,« je reklo strašilo.
5
Tedaj je iz goščave planil velik lev in zarjovel. A ko je Toto pogumno zalajal nanj, se je lev umaknil in povesil glavo. »Oprostite,« je rekel. »Rjovem samo zato, ker me je vsega strah. Lev brez poguma — kaj je to?« »Pojdi z nami,« je rekla Dorotka. »Čarovnik ti bo dal pogum.« In tako so po rumeni cesti korakali že štirje prijatelji in Toto.
6
Smaragdno mesto se je lesketalo kot tisoč zelenih lučk. V veliki dvorani je zadonel mogočen glas čarovnika iz Oza: »Vem, kaj želite. Toda najprej opravite nalogo: premagajte hudobno čarovnico z Zahoda. Potem vam izpolnim vsako željo.« Prijatelji so se spogledali. Strah jih je bilo, a Dorotka je rekla: »Skupaj zmoremo.«
7
Hudobna čarovnica z Zahoda je imela samo eno oko, a z njim je videla dlje kot daljnogled. Zagledala je popotnike in poslala nadnje svoje volkove in vrane, a prijatelji so se ubranili. Tedaj je zapiskala na srebrno piščalko in ukazala, naj ji pripeljejo deklico. Tako je Dorotka s Totom pristala v čarovničinem gradu — čarovnica pa je ves čas škilila v njene srebrne čeveljce.
8
Nekega dne ji je čarovnica izmaknila en čeveljc. »Vrni mi ga!« je vzkliknila Dorotka in v jezi zagrabila vedro vode ter jo pljusknila po čarovnici. »Joj, kaj si storila!« je zavpila čarovnica — in se začela topiti. Razlila se je kot sladkor v dežju, dokler ni od nje ostala le še mokra luža. Dorotka je pobrala čeveljc in osvobodila vse v gradu.
9
Vrnili so se v Smaragdno mesto. »Veliki Oz, izpolni obljubo!« A tedaj je Toto prevrnil zaslon v kotu dvorane — in za njim je stal majhen plešast možiček z očali. »Jaz sem čarovnik,« je tiho rekel. »Nisem ne velik ne strašen. Samo navaden človek sem, ki se je nekoč z balonom izgubil v to deželo.« Prijatelji so ostrmeli.
10
»A obljubo bom vseeno izpolnil,« je rekel možiček in se nasmehnil. Strašilu je v glavo natresel svežih misli, kositrnemu drvarju je v prsi položil svileno srce, levu pa natočil požirek poguma. In glej: vsi trije so žareli od sreče. Že ves čas so imeli pamet, srce in pogum — le verjeti so morali vanje. »In ti, Dorotka, poletiš z mano — z balonom!«
11
Na trgu je čakal velik balon. A tik preden bi poletela, je Toto stekel za mačko in Dorotka za njim. Vrvi so se odvezale in balon se je dvignil — brez nje. »Zbogom!« je klical možiček in izginil za oblaki. Dorotko so pekle solze. »Nič hudega,« je reklo strašilo. »Na jugu živi dobra čarovnica Glinda. Ona ti gotovo pomaga.«
12
Dolgo so potovali na jug, do gradu dobre čarovnice Glinde. »Nič lažjega,« se je nasmehnila Glinda. »Srebrni čeveljci te lahko odnesejo, kamor koli želiš — že od prvega dne. Trikrat udari s peto ob peto in povej, kam hočeš.« Dorotka je objela strašilo, kositrnega drvarja in leva. »Nikoli vas ne pozabim,« je rekla in stisnila Tota k sebi.
13
Potem je trikrat udarila s peto ob peto: »Domov! K teti Emi!« Zavrtelo se je kot v vetru — in že je sedela sredi znane sive planjave v Kansasu. Iz hiše ji je nasproti tekla teta Ema. »Dorotka moja!« Objeli sta se, Toto pa je veselo skakal okoli njiju. In siva kmetija se je Dorotki tisti hip zdela najlepši kraj na vsem širnem svetu.
14Konec
