Knjigice
Pravljica · Zgodbe o živalih
Zgodbe kar tako
Štiri smešne zgodbe o tem, kako so živali dobile, kar imajo
Tudi v jeziku: Just So Stories (angleščina) · Rozprávky len tak (slovaščina)
Nekoč, o moj ljubljeni, je v morju živel Kit. Jedel je postrvi in sklate, morske zvezde in rakce, sipe in polže in vso drobno ribjo drhal, ki plava sem ter tja. Nazadnje je v vsem širnem morju ostala ena sama majhna Prekanjena ribica. Priplavala je tik za kitovo desno uho in rekla: »Ali si že kdaj poskusil Človeka?«
1
»In kakšen je Človek?« je vprašal Kit. »Grbav in okusen,« je rekla ribica. »Sredi morja sedi na splavu brodolomni Mornar v modrih platnenih hlačah, z naramnicami in z nožem. Pa ti povem: zelo, zelo je prebrisan.« Kit je odprl usta na široko, na široko, na široko — in pogoltnil Mornarja, splav in naramnice povrhu.
2
V kitovem trebuhu je bilo temno in toplo in Mornarju ni bilo prav nič všeč. Zato je začel plesati, skakati in topotati, da je Kita zabolelo. »Nesi me domov, pa boš imel mir!« je zavpil. In ko ga je Kit ob obali izkašljal, mu je Mornar iz splava in naramnic zabil mrežo globoko v grlo. Zato kiti odtlej jedo samo drobne rakce. Tako je to, o moj ljubljeni.
3
Na začetku vseh let, ko je bil svet še čisto nov, je sredi Tuleče puščave živela Kamela. Ni se ji dalo delati in ni se ji dalo govoriti. Kadar jo je kdo kaj vprašal, je rekla samo: »Hmf!« Konj ji je prinesel sedlo — »Hmf!« Pes ji je prinesel palico — »Hmf!« Vol ji je prinesel jarem — »Hmf!« In Kamela je mirno žvečila trnje naprej.
4
Konj, Pes in Vol so od jeze delali dvojno delo. Nazadnje so šli k Duhu vseh puščav in potožili: »Ali je prav, da nekdo od ponedeljka zjutraj ne naredi prav ničesar?« Duh se je zavil v svoj plašč iz peščenega prahu in se odkotalil čez puščavo. Kamelo je našel, kako se ogleduje v mlaki. »Zakaj ne delaš?« je vprašal. In Kamela je rekla: »Hmf!«
5
»Na tvojem mestu tega ne bi ponavljal,« je rekel Duh. Pomahal je z roko — in prav tisti »hmf« se je Kameli zvil na hrbet in tam obsedel kot velika okrogla grba. »Zdaj lahko delaš tri dni brez hrane,« je rekel Duh, »saj živiš od svojega hmfa.« In od tistega dne Kamela nosi grbo — in dela za tri zamujene dni. Tako je to, o moj ljubljeni.
6
V davnih in daljnih časih, o moj ljubljeni, Slon ni imel rilca. Imel je samo debel črn nos, velik kot čevelj, ki ga je lahko zvijal sem ter tja, prijeti pa z njim ni mogel ničesar. Bil pa je en mlad Slonček, poln neustavljive radovednosti. »Zakaj imaš tak rep?« je spraševal in »Zakaj so tvoje oči rdeče?« — in vse tete in strici so ga po vrsti našeškali.
7
»Kaj ima krokodil za večerjo?« je vprašal Slonček — pa mu nihče ni hotel povedati. Zato se je odpravil k veliki sivo-zeleni mastni reki Limpopo, obdani z drevesi, ki povzročajo mrzlico. Tam je našel Krokodila. »Oprostite,« je vprašal zelo vljudno, »kaj imate za večerjo?« Krokodil se je zarežal od ušesa do ušesa in rekel: »Pridi bliže, mali, pa ti povem na uho.«
8
Krokodil ga je zgrabil za nos. Slonček je vlekel in vlekel in sedel na zadnje noge, dolga kača se mu je ovila okoli nog in vlekla z njim — nos pa se je vlekel dlje in dlje in dlje. Ko se je končno iztrgal, je imel Slonček čudovit dolg rilec. Z njim je trgal travo, si pršil blato na glavo in odganjal muhe — doma pa je z njim po vrsti našeškal vse tete in strice. Tako je to, o moj ljubljeni.
9
Poslušaj, o moj ljubljeni: nekoč so bile vse živali divje. Divji Pes, divji Konj, divja Krava — najbolj divji od vseh pa je bil Maček, ki je hodil sam in vsi kraji so mu bili enaki. Nekega večera je pred votlino zagorel ogenj in Ženska je zapela pesem. Divji Pes je prišel po kost, Konj po seno, Krava po travo — in prav vsak je ostal pri ognju.
10
Nazadnje je k votlini prišel Maček. »Nisem ne pes ne konj,« je rekel, »rad pa bi mleko in toplo mesto ob ognju.« Ženska se je nasmehnila: »Če te bom kdaj trikrat pohvalila, boš za vselej dobil mleko in prostor ob ognju.« In Maček je potolažil njenega otroka in ujel miš v votlini — Ženska pa ga je trikrat pohvalila. Pogodba je veljala.
11
Odtlej ima Maček svoje mleko in toplo mesto ob ognju. A kadar pade noč in vzide luna, se pretegne, stopi ven in gre po strehah in po vejah. In tedaj je spet to, kar je bil od nekdaj. »Jaz sem maček, ki hodi sam,« reče v temo, »in vsi kraji so mi enaki.« Tako je to, o moj ljubljeni, in tako bo zmeraj.
12Konec
