Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Heidi
Zgodba o deklici, ki je našla dom visoko v gorah
Tudi v jeziku: Heidi (angleščina) · Heidi (slovaščina)
Visoko nad vasjo, tam, kjer se strme senožeti dotikajo neba, je v leseni koči živel star mož z dolgo belo brado. Ljudje so mu rekli Stric s planine in so se ga malo bali. Nekega jutra je po strmi stezi prisopihala teta Deta in za roko vodila majhno deklico. »To je Heidi, tvoja vnukinja,« je rekla. »Od zdaj bo živela pri tebi.«
1
Dedek je bil sprva čemeren in redkobeseden. A Heidi si je v senu pod stropom sama postlala posteljo, prav pod okroglim okencem, skozi katero se je videlo daleč v dolino. »Tukaj bom spala!« je zavriskala. Zvečer ji je dedek prinesel debelo rjuho in toplo odejo. Skozi okence so sijale zvezde in Heidi je zaspala s smehljajem na obrazu.
2
Vsako jutro je mimo koče prišel kozar Peter s svojo čredo. Heidi je smela z njim na pašo! Najraje je imela dedkovi kozi — snežno belega Belija in mehko rjavo Rjavko. Kozi sta jo dregali z gobčkoma in ji jedli iz roke. »Ti pa znaš z njima,« se je čudil Peter. Heidi se je smejala, da je odmevalo čez vse pašnike.
3
Kako lepo je bilo poletje na planini! Trava je bila polna zvončnic in zlatih rož, visoko nad skalami je krožil veliki orel, veter pa je pel v starih smrekah za kočo. Zvečer so gore zažarele, kot da so iz čistega ognja. »Dedek, gore gorijo!« je vpila Heidi. »To se sonce poslavlja,« je rekel dedek. »Jutri se spet vrne.«
4
Neke zime pa je spet prišla teta Deta. »Heidi mora v mesto,« je rekla. »Tam v imenitni hiši živi deklica Klara, ki ne more hoditi, in potrebuje družbo.« Preden se je Heidi dobro zavedela, jo je vlak že peljal daleč od gora. V velikem mestu ni bilo ne pašnikov ne smrek — samo zidovi, strehe in kamnite ulice.
5
Klara je bila bleda in nežna deklica v vozičku, a njene oči so se ob Heidi takoj zasvetile. Postali sta najboljši prijateljici. Heidi ji je pripovedovala o dedku, o Petru, o Beliju in Rjavki. Pri kosilu pa je vsak dan v žep skrila mehko belo žemljo. »Za Petrovo babico,« je šepnila Klari. »Ona nima več zob in trd kruh jo boli.«
6
Toda Heidi je od tihega hrepenenja po gorah postajala vse bolj bleda. Ponoči so v hiši zaškripali koraki — »duh!« so šepetali služabniki. A modri zdravnik je odkril, da po stopnicah v spanju tava Heidi in sanja o planini. »Ta otrok potrebuje gorski zrak,« je rekel odločno. »Domov mora, in to takoj!«
7
Ko je Heidi spet pritekla po strmi stezi, je dedek sedel pred kočo. Zagledal jo je — in kar verjeti ni mogel. »Dedek!« je zaklicala Heidi in mu planila v objem. Stari mož jo je stisnil k sebi, brada se mu je tresla in nekaj toplega mu je zdrsnilo po licu. »Nikoli več ne odideš,« je tiho rekel. »Nikoli več,« je obljubila Heidi.
8
Že naslednje jutro je Heidi hitela k Petrovi babici. »Babica, jaz sem, Heidi! In poglej — mehke bele žemlje, prav zate!« Slepa babica je otipala njen obraz in se nasmehnila, kot se že dolgo ni. »Otrok, ti si spet tu! Zdaj bo na planini spet vse dobro.« In res: še kolovrat v kotu je tisti dan brnel bolj veselo.
9
Poleti pa je na planino prispel poseben obisk. Možje so po stezi prinesli voziček in v njem Klaro! »Heidi!« je klicala. »Res je vse tako, kot si pravila — še lepše!« Dedek jo je vsak dan prenesel na sončno mesto med rože, Beli in Rjavka pa sta ji od veselja jedla kar z dlani. Klarina lica so od gorskega zraka postajala vse bolj rožnata.
10
Klara je pila sladko kozje mleko, spala v dišečem senu in ves dan sedela sredi cvetlic. Z vsakim dnem je bila močnejša. Nekega jutra pa jo je zaščemelo v nogah. »Tako rada bi stala,« je šepnila. »Tako rada bi hodila po travi kot ti, Heidi.« Dedek jo je resno pogledal: »Potem pa bova vadila. Vsak dan čisto malo.«
11
In res sta vadila. Dedek jo je držal pod rokami, Heidi jo je klicala k sebi, Peter je navijal. Najprej en sam korak. Potem dva. Nekega sončnega dne pa je Klara izpustila dedkovo roko in — šla. Korak za korakom, čisto sama, do Heidi sredi cvetočega travnika! »Hodim!« je vzkliknila. »Heidi, jaz hodim!«
12
Kakšno veselje je bilo! Ko sta prišla Klarin oče in stara mama, jima je Klara sama prišla naproti po stezi. Oče jo je objel in dolgo ni mogel spregovoriti. Voziček pa je ostal kar pred kočo — nihče ga ni več potreboval in kozi sta ga radovedno ovohavali. »Gore in dobri ljudje,« je rekel dedek, »to je najboljše zdravilo.«
13
Potem je prišla zima in planino je pokril mehak sneg. V dedkovi koči je gorel ogenj, na mizi je dišal topel kruh, Beli in Rjavka sta dremala v hlevčku. Heidi je sedela dedku v naročju in gledala, kako se za okroglim okencem iskrijo zvezde. »Doma sem,« je zadovoljno vzdihnila. In visoko v smrekah je veter tiho pel svojo pesem.
14Konec
