Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Janko in Metka
Stara pravljica o hišici iz medenjakov
Tudi v jeziku: Hansel and Gretel (angleščina) · Janko a Marienka (slovaščina)
Na robu velikega gozda sta z očetom drvarjem živela Janko in Metka. Nekega jutra sta vzela košarici in šla v gozd nabirat borovnice.
1
Da ne bi zašla, je Janko med potjo trosil drobtinice kruha. »Po drobtinicah bova našla pot domov,« je rekel Metki.
2
A ptice so drobtinice pozobale do zadnje. Ko se je zmračilo, sta bila Janko in Metka izgubljena. Stisnila sta se pod veliko smreko in zaspala, gozdne živali pa so tiho bedele nad njima.
3
Zjutraj ju je zbudila snežno bela ptička. Letela je pred njima z veje na vejo — in kar naenkrat sta sredi jase zagledala hišico. A ne navadne: bila je iz medenjakov, s streho iz sladkorja in okni iz lizik!
4
»Samo košček,« je rekel Janko in odlomil vogal strehe. »Samo okenček,« je rekla Metka in polizala šipo. Kar naenkrat pa se je iz hišice oglasilo: »Kdo gricka mojo hišico?«
5
Na pragu je stala majhna okrogla starka s krivim klobukom. »Lačna otroka! Kar naprej, naprej,« je rekla sladko in jima spekla palačinke. A starka je bila sladkosneda čarovnica, ki otrok ni nikoli več izpustila domov.
6
Zjutraj pa je čarovnica pokazala svoj pravi obraz. »Ti boš nosil drva!« je ukazala Janku. »Ti pa pometala!« je ukazala Metki. »Pri meni bosta ostala za zmeraj in pekla medenjake!«
7
A Metka je imela načrt. Ko se je čarovnica sklonila globoko v svojo veliko omaro, da bi preštela vreče sladkorja, je Metka hitro zaloputnila vrata in obrnila ključ. »Izpustila te bova,« je rekla, »ko obljubiš, da ne boš nikoli več zapirala otrok!«
8
Potem sta si napolnila žepe z medenjaki za očeta in stekla iz hišice. Bela ptička je spet letela pred njima in jima kazala pot skozi gozd.
9
Pri široki reki ni bilo ne mostu ne brvi. »Kar k meni na hrbet,« je rekla velika bela raca. Najprej je prenesla Janka, potem še Metko, in še zamahnila s perutjo v pozdrav.
10
Na robu gozda ju je čakal oče. Iskal ju je ves dan in vso noč. Stisnil ju je v naročje in jih dolgo, dolgo ni izpustil.
11
Doma so si razdelili medenjake in Janko in Metka sta pripovedovala o hišici iz sladkorja, o beli ptički in o veliki raci. Oče je samo zmajeval z glavo in ju še enkrat objel.
12
In čarovnica? Ključavnica na omari je bila začarana: odprla se je šele, ko je čarovnica zares obljubila, da bo dobra. Od takrat peče medenjake za vse otroke, ki se izgubijo v gozdu — in vsakega pospremi domov.
13
Janko in Metka pa se nikoli več nista izgubila. Gozd sta poznala kot svoj žep — in vsakič, ko sta šla po borovnice, sta domov prinesla polni košarici in kakšno zgodbo za povrh.
14Konec
