Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Špicparkeljc
Stara pravljica o možicu, ki ga nihče ni znal poimenovati
Tudi v jeziku: Rumpelstiltskin (angleščina) · Martinko Klingáč (slovaščina)
Nekoč je živel mlinar, ki je imel hčerko Marjetko. Bila je pametna in prijazna in znala je presti tako tenko nit, da so vsi občudovali njeno preslico.
1
Nekega dne je mlinar srečal kralja in se malce prevzel. »Moja hči zna presti slamo v zlato!« je rekel. Kralj je zastrigel z ušesi. »To pa moram videti.«
2
In tako so Marjetko peljali na grad. Zaprli so jo v sobo, polno slame, in ji pokazali kolovrat. »Do jutra naj bo vse zlato,« je rekel kralj in zaklenil vrata.
3
Marjetka je sedla na slamo in se razjokala. Kar naenkrat pa so se vrata zaškripala in noter je stopil možic, visok komaj do kolena. »Zakaj pa jokaš?«
4
»Kaj mi daš, če ti pomagam?« je vprašal možic. Marjetka mu je dala svojo ogrlico. Možic je sedel h kolovratu — vrr, vrr, vrr — in do jutra je bila vsa slama zlata.
5
Kralj je bil zelo vesel — a hkrati še bolj lakomen. Naslednji večer jo je zaprl v še večjo sobo, s še več slame. Možic je spet prišel in Marjetka mu je dala svoj prstan.
6
Tretji večer pa Marjetka ni imela več ničesar. »Potem mi obljubi svojega prvega otroka,« je rekel možic. Marjetka je pomislila, da bo to še dolgo, dolgo — in obljubila.
7
Zjutraj se je vse svetilo od zlata. Kralj je Marjetko prosil za roko in kmalu je bila kraljica. Leto pozneje se jima je rodil otrok in v gradu ni bilo srečnejših ljudi.
8
Nekega večera pa je ob zibki stal možic. »Prišel sem po to, kar si obljubila.« Marjetka se je razjokala. Možicu se je zasmilila. »Prav,« je rekel. »Če v treh dneh ugotoviš moje ime, otrok ostane pri tebi.«
9
Marjetka je razposlala sle na vse strani. Prinašali so ji imena: Jurij, Miha, Blaž, Rebrnjak, Ovsenjak, Nogolomec … Možic pa je vsako ime zavrnil: »Ne, tako mi ni ime.«
10
Tretji dan pa se je sel vračal skozi gozd. Globoko med drevesi je zagledal ognjič in okrog njega je poskakoval možic ter na ves glas prepeval svoje ime.
11
Naslednji dan je možic spet prišel. »Ti je morda ime Jurij?« »Ne.« »Miha?« »Ne!« »No, potem pa … ti je morda ime Špicparkeljc?«
12
Možic je od začudenja poskočil visoko v zrak. »Moje ime!« je zavriskal. »Nekdo je povedal moje ime!« Tako vesel je bil, da je na otroka čisto pozabil — saj si je v resnici želel samo to, da bi ga kdo poznal.
13
Od tistega dne je Špicparkeljc vsako leto prišel na grad — na kos potice in na obisk. In v vsej deželi ni bilo nikogar, ki ne bi znal povedati njegovega imena.
14Konec
