Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Žabji kralj
Stara pravljica o zlati žogi in dani besedi
Tudi v jeziku: The Frog Prince (angleščina) · Žabí kráľ (slovaščina)
Nekoč je bila kraljična, ki je imela zlato žogo. Najraje se je igrala v senci starega drevesa ob globokem vodnjaku na dvorišču.
1
Nekega dne ji je žoga ušla iz rok. Odskočila je, se zakotalila — in žolp! — padla v vodnjak. Bil je tako globok, da mu ni bilo videti dna. Kraljična je sedla na rob in se razjokala.
2
»Zakaj jokaš?« je nenadoma vprašal nekdo. Iz vode je pomolil glavo debel zelen žabec. »Moja zlata žoga,« je zajokala. »Dala bi vse na svetu, da bi jo dobila nazaj.«
3
»Tvojega zlata nočem,« je rekel žabec. »Rad bi bil tvoj prijatelj. Da bi jedel s tvojega krožnika in spal na tvoji blazini.« »Prav, prav!« je rekla kraljična — v resnici pa je mislila: saj ne bo nikoli prišel.
4
Žabec se je potopil in kmalu priplaval nazaj z zlato žogo v ustih. Kraljična jo je zgrabila in stekla domov. »Počakaj!« je klical žabec, a ga ni več slišala.
5
Zvečer, ko so pri mizi večerjali, je nekaj potrkalo na velika vrata. Plosk, plosk. »Kraljična, najmlajša, odpri mi!«
6
»Kdo pa je to?« je vprašal kralj. Kraljična mu je vse povedala, tiho in s sklonjeno glavo. »Obljuba je obljuba,« je rekel kralj. »Kar si obljubila, moraš držati.«
7
In tako je žabec sedel kar na mizi in jedel z njenega zlatega krožnika. Kraljična ga je gledala postrani. A žabec je jedel tako smešno, da se je nazadnje morala nasmehniti.
8
»Zdaj pa sem truden,« je rekel žabec. »Odnesi me v svojo sobo.« Kraljična ga je nesla po dolgih stopnicah — na mehki blazinici, čisto počasi.
9
Ponoči je žabec tiho rekel: »Tako sam sem in tako me zebe.« Kraljična je malo pomislila, potem pa mu je z vogalom odeje pokrila hrbet in mu zaželela lahko noč.
10
Zjutraj je posijalo sonce — in žabca ni bilo nikjer. Ob oknu je stal deček v zelenem žametu in se ji smejal. »Ti si me rešila,« je rekel.
11
»Zaklela me je čarovnica,« je pripovedoval. »Žabec sem moral biti toliko časa, dokler ne bi nekdo držal besede in bil z menoj prijazen.«
12
Po dečka je pripeljala kočija in na njej zvesti Henrik. Ko je slišal, da je njegov gospodar spet fant, so mu od sreče počile tri železne vezi, s katerimi si je bil povezal srce.
13
Od tistega dne sta se kraljična in deček igrala vsak dan. Zlata žoga pa je odslej visela na vrvici ob vodnjaku — za vsak primer.
14Konec
