Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Snežna kraljica
Pravljica o Gerdi, ki je s toplim srcem rešila prijatelja
Tudi v jeziku: The Snow Queen (angleščina) · Snehová kráľovná (slovaščina)
Nekoč je hudoben škrat naredil čarobno ogledalo. Vse, kar je bilo lepo, se je v njem pokazalo grdo, vse dobro pa čisto majhno. Škrat ga je smeje nosil visoko pod nebo, a tam se mu je izmuznilo iz rok, padlo in razletelo na tisoč drobcev. Drobci so se razpršili po vsem svetu — in gorje tistemu, ki mu je drobec priletel v oko ali v srce.
1
V velikem mestu sta v podstrešnih sobicah, okno ob oknu, živela Kaj in Gerda. Nista bila brat in sestra, a imela sta se rada, kakor bi bila. Med njunima oknoma je stal lesen zaboj, v njem pa so cvetele rdeče vrtnice. Poleti sta sedela pod cvetovi in si pripovedovala zgodbe, pozimi pa sta skozi zamrznjeni šipi opazovala snežinke.
2
Nekega večera je Kaja zbodlo v oko in nato še v srce. »Av!« je vzkliknil — a videti ni bilo ničesar. V oko mu je priletel drobec škratovega ogledala, drugi pa mu je zdrsnil naravnost v srce, in srce mu je postalo kakor košček ledu. »Tvoje vrtnice so grde!« je rekel Gerdi. Gerda je jokala, a Kajevih oči to ni več ganilo.
3
Ko je zapadel sneg, je Kaj odnesel sanke na trg. Mimo so pripeljale velike bele sani in Kaj je svoje sanke privezal k njim. Sani so zdrvele iz mesta, čez polja, naravnost v vrtinec snežink. V njih je sedela snežna kraljica. Poljubila ga je na čelo, hladno kakor led, in Kaj je pozabil na Gerdo, na babico in na dom. Odpeljala ga je daleč na sever, v ledeno palačo.
4
Prišla je pomlad, Kaja pa od nikoder. »Potem ga bom pa jaz poiskala,« je rekla Gerda. Šla je k reki in ji ponudila svoje rdeče čeveljčke: »Vzemi jih, samo povej mi, kje je Kaj!« Reka ni odgovorila, a čoln ob bregu se je zazibal in odnesel Gerdo po vodi — daleč, mimo vrb in travnikov, novim krajem naproti.
5
Čoln je pristal ob vrtu stare ženice, ki je znala čarati. Bila je prijazna, a Gerdo je hotela obdržati zase, zato je začarala, da je deklica pozabila na Kaja. Šele ko je nekega dne zagledala rdečo vrtnico, se je Gerda spomnila vsega. »Kaj me čaka!« je vzkliknila in stekla skozi vrtna vrata. Zunaj pa je bila že jesen.
6
Sredi jesenskega gozda je z veje zakrakal vran. »Kra! Koga pa iščeš, deklica?« Gerda mu je povedala vse o Kaju. »Morda ga poznam!« je rekel vran. »V gradu za hribom živi mlad princ, ki je prišel neznano od kod.« Gerdi je od upanja poskočilo srce. Ponoči jo je vran po skritih stopnicah popeljal v grad, prav do prinčeve sobe.
7
A princ ni bil Kaj. Gerda se je razjokala in povedala svojo zgodbo. Princ in princesa sta jo tolažila: »Pomagala ti bova.« Dala sta ji tople škornje, mufek za zeble roke in kočijo iz čistega zlata. »Srečno, Gerda!« sta zaklicala. Vran je še dolgo letel za kočijo in mahal s črno perutnico, dokler ni izginil v mraku.
8
V temnem gozdu so kočijo ustavili razbojniki. »Zlato, samo zlato!« so vpili. Med njimi je bila mala razbojnica, ki je Gerdo prijela za roko: »Ta bo moja prijateljica!« V razbojniškem brlogu ji je pokazala svojega severnega jelena. Ko je slišala Gerdino zgodbo, ga je zjutraj odvezala: »Nesi jo na sever, k snežni kraljici. Teci, kar moreš!«
9
Jelen je tekel dan in noč, čez gore in zamrznjene reke, vse do dežele, kjer na nebu pleše severni sij. Pri prijazni Laponki sta se pogrela, pri modri Finki pa je jelen prosil: »Daj Gerdi moč dvanajstih mož!« Finka je zmajala z glavo: »Večje moči, kot jo že ima, ji ne morem dati. Njena moč je njeno toplo, zvesto srce.«
10
Sredi snežne planjave je stala palača iz ledu. V njej je čisto sam sedel Kaj, ves moder od mraza, a mraza sploh ni več čutil. Prelagal je ostre ledene ploščice in iz njih skušal sestaviti besedo VEČNOST — snežna kraljica mu je obljubila: »Ko ti uspe, boš svoboden.« A beseda se mu ni in ni izšla. Kraljica pa je bila daleč, odletela je nad tople dežele.
11
Gerda je stopila v ledeno dvorano in ga zagledala. »Kaj!« Objela ga je in zajokala. Njene tople solze so mu segle do srca in stopile ledeni drobec. Tedaj je zajokal še Kaj in z jokom je iz očesa odplavalo še zrnce ogledala. »Gerda! Kje pa sem bil tako dolgo?« Od veselja so okoli njiju zaplesali celo koščki ledu — in čisto sami sestavili besedo VEČNOST.
12
Iz ledene palače sta stopila z roko v roki. Zunaj ju je čakal severni jelen in ju ponesel proti jugu. Sneg se je umikal travi, led na rekah je pokal, ptice so se vračale domov. Na robu gozda ju je na svojem konju srečala mala razbojnica. »Torej si ga le našla!« se je zasmejala in Kaju pomežiknila. »Srečno pot, vidva!«
13
Doma je bilo vse kakor prej: babica ob oknu, stara ura na steni, vrtnice v zaboju pa so ravno cvetele. Kaj in Gerda sta sedla na svoja stolčka pod cvetovi in se prijela za roke. Zrasla sta, pa vendar sta bila v srcu še otroka, ledena palača pa je zbledela kakor sen. In bilo je poletje — toplo, zeleno, prelepo poletje.
14Konec
