Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Stanovitni kositrni vojak
Andersenova zgodba o vojaku z eno nogo in drobni plesalki
Tudi v jeziku: The Steadfast Tin Soldier (angleščina) · Statočný cínový vojačik (slovaščina)
Nekoč je bilo petindvajset kositrnih vojakov in vsi so bili bratje, uliti iz iste stare kositrne žlice. Puško na rami, glavo pokonci, rdeče-modre uniforme — podobni kot kaplje vode. Le zadnji je bil ulit čisto nazadnje, ko je kositra zmanjkalo, zato je imel eno samo nogo. A stal je na njej prav tako trdno kot drugi na dveh. In prav njega si zapomnite.
1
Na mizi, kjer so stali vojaki, je bil tudi lep grad iz papirja. Pred njegovimi vrati je stala drobna plesalka, tudi ona iz papirja, v beli oblekici z nebesno modrim trakom in bleščečo iskrico na njem. Eno nogo je dvignila tako visoko, da je vojak sploh ni videl. »Tudi ona ima samo eno nogo — kakor jaz!« je pomislil. »To bi bila žena zame.« In ni več odmaknil pogleda od nje.
2
Zvečer, ko so otroci zaspali, so se igrače na mizi prebudile. Obiskovale so se, plesale in se lovile — le kositrni vojak in plesalka sta stala vsak na svojem mestu in se tiho gledala. Ko je ura odbila polnoč, je iz črne škatlice planil vzmetni škrat. »Kositrni vojak!« je zaklical. »Nikar ne glej tja, kamor ne smeš!« Vojak pa se ni niti premaknil. »Le počakaj do jutri!« je zagodrnjal škrat.
3
Zjutraj so vojaka postavili na okensko polico. In glej — morda je bil kriv škrat, morda prepih — okno se je na stežaj odprlo in vojak je omahnil s tretjega nadstropja. Obtičal je med tlakovci, na glavi, z edino nogo kvišku. Otroka sta ga iskala in skoraj stopila nanj, pa ga vseeno nista videla. Lahko bi zaklical: »Tukaj sem!« — a v uniformi se mu ni zdelo spodobno vpiti.
4
Potem je začelo deževati. Kaplje so padale vse gosteje, dokler se ni ulilo kakor iz škafa. Ko je nevihte konec, sta mimo pritekla dva ulična dečka. »Poglej, kositrni vojak!« je rekel prvi. Iz starega časopisa sta zložila čolniček, posadila vojaka vanj in ga spustila po curku ob robu ceste. Voda je drla, čolniček je plesal po valovih — vojak pa nič: trdno je stal in gledal naravnost predse.
5
Voda je čolniček odnesla v temen predor pod cesto. Tam je bilo temno kakor v vojakovi škatli. »Kdo gre?« je iz teme zacvilila velika siva podgana. »Potni list! Pokaži potni list!« A voda je tekla prehitro. Podgana je tekla za čolničkom in vpila: »Ustavite ga! Ni pokazal potnega lista!« Vojak je stal mirno, s puško na rami, in molčal.
6
Predor se je končal in voda je padla v širok prekop. Čolniček se je zavrtel, se napil vode in začel toniti. Vojak je stal pokončno do zadnjega — nihče naj ne reče, da je trenil z očmi. Pomislil je na drobno plesalko, ki je nikoli več ne bo videl. Potem se je papir razmočil, vojak je potonil — in v tistem hipu ga je pogoltnila velika riba.
7
V ribjem trebuhu je bilo še temneje kakor v predoru in zelo tesno. A vojak je ležal mirno, s puško na rami, in čakal. Riba je švigala sem ter tja, potem pa naenkrat obmirovala. Skozi temo je šinilo kakor blisk in nekdo je zaklical: »Kositrni vojak!« Ribo so namreč ujeli, jo odnesli na trg in prodali — in kuharica jo je v kuhinji odprla z velikim nožem.
8
Kuharica je vojaka prijela z dvema prstoma in ga odnesla v sobo, da bi vsi videli čudnega popotnika iz ribjega trebuha. In glej no — vojak je bil v isti sobi kakor prej! Videl je iste otroke, isti grad iz papirja in pred njegovimi vrati drobno plesalko, ki je še vedno stala na eni nogi. Od sreče ga je kar stisnilo. Skoraj bi zajokal s kositrnimi solzami, a se v uniformi ni spodobilo.
9
Tedaj pa je eden od dečkov zgrabil vojaka in ga vrgel naravnost v peč — čisto brez razloga. Gotovo je bil spet kriv škrat iz škatlice. V peči je zagorelo in vojaku je postalo strašno vroče. Barve so mu obledele in čutil je, da se topi. A stal je pokončno, s puško na rami, in gledal plesalko. Ona je gledala njega. In vojak je stal — stanoviten do zadnjega.
10
Tedaj so se odprla vrata. Prepih je zgrabil drobno plesalko in jo ponesel po zraku kakor snežinko — naravnost v peč, k vojaku. V hipu je vzplamenela in je ni bilo več. Vojak jo je gledal do zadnjega. Potem se je počasi stopil tudi sam: nič več ni bil vojak, le majhen svetel košček kositra, ki je tiho ležal v žerjavici.
11
Ko je dekla naslednje jutro pospravljala pepel, je v njem našla nekaj majhnega in svetlega: srček iz kositra. Vojak se je namreč stopil v majhno kositrno srce. Od plesalke pa je ostala samo njena iskrica — ožgana do črnega kakor oglje. Tako sta bila nazadnje vendarle skupaj: srce in iskrica, čisto tiho, sredi toplega pepela.
12Konec
