Knjigice
Pravljica · Klasične pravljice
Mala princesa
Zgodba o Sari, ki je bila v srcu vedno princesa
Tudi v jeziku: A Little Princess (angleščina) · Malá princezná (slovaščina)
Sara je živela z očkom v daljni Indiji, kjer sonce sije vse leto. Nekega dne jo je očka odpeljal čez morje v veliki sivi London, v šolo za imenitne deklice. »Zbogom, moja mala princesa,« je rekel in jo dolgo, dolgo objemal. »Kadar ti bo hudo, si pripoveduj zgodbe — v njih bom vedno s teboj.« Sara je pokimala in ni jokala. Princese ne jokajo kar tako.
1
V šoli je Sara kmalu postala najboljša pripovedovalka daleč naokrog. Zvečer so se deklice zbrale okrog nje kot vrabčki okrog drobtine. Sara je pripovedovala o sirenah, o začaranih gradovih in o deželah, kjer cvetovi dišijo kot med. »Še eno! Samo še eno!« so prosile. Kadar je Sara pripovedovala, je bilo vsem toplo pri srcu — to je bila njena čarovnija.
2
Očka ji je pred slovesom kupil čudovito punčko z zlatimi kodri in čipkasto obleko. Sara ji je dala ime Emilija. Vsak večer ji je zaupala, kaj je bilo tisti dan lepo in kaj težko. »Ti me vedno poslušaš,« ji je šepetala. »Punčke ne govorijo, ampak razumejo vse.« Emilija jo je gledala s prijaznimi očmi, kot bi zares razumela vsako besedo.
3
Šolo je vodila gospodična Minčin — visoka, siva in hladna kot zimska šipa. Pred gosti se je Sari sladko smehljala, saj je bila Sara njena najbogatejša učenka. A njene oči se niso smehljale nikoli. Sara je to dobro videla, pa je vseeno vsakič vljudno pokimala. »Princesa je prijazna tudi do tistih, ki niso prijazni do nje,« si je rekla.
4
Na Sarin rojstni dan je bila v šoli velika zabava: torta, darila in smeh. Sredi praznovanja pa je v sobo stopila gospodična Minčin s pismom v roki. Njen obraz je bil siv kot pepel. Sarin očka je daleč na morju umrl in z njim je potonilo vse njegovo bogastvo. Zabava je bila končana. Sara je stala čisto tiho in stiskala Emilijo k sebi.
5
»Zdaj nimaš ničesar več,« je rekla gospodična Minčin. »Odslej boš delala za svoj kruh.« Sari so vzeli lepe obleke in ji dali tanko črno, ki ji je bila premajhna. Njena nova soba je bila mrzla podstrešna sobica, kjer je skozi špranje pihal veter. A ko je zvečer objela Emilijo, si je šepnila: »Navzven sem revna. A v srcu sem še vedno princesa.«
6
Sara je zdaj od jutra do večera nosila vedra, drgnila lonce in tekala po opravkih. V kuhinji je delala tudi Betka, punčka z okroglimi lici, ki je spala v sosednji podstrešni sobici. Zvečer sta se stisnili pod eno odejo in Sara je pripovedovala zgodbe. »Ko pripoveduješ,« je vzdihnila Betka, »pozabim, da me zebe in da sem lačna.«
7
Nekega mrzlega dne je Sara na pločniku našla kovanec. Pri peku je zanj dobila šest toplih žemelj. Pred vrati pa je sedela deklica v raztrgani obleki, še bolj lačna in še bolj premražena od nje. Sara ji je dala pet žemelj, zase je obdržala samo eno. »Zakaj?« je vprašala deklica. »Ker sem princesa,« je tiho rekla Sara. »In princese delijo.«
8
V hišo tik ob šoli se je priselil gospod iz Indije. Z njim sta prišla služabnik Ram Das in majhna rjava opica v rdečem jopiču. Opica je rada plezala po strehah in nekega večera je pokukala skozi Sarino strešno okno. Sara se je prvič po dolgem času zasmejala na ves glas. Odslej jo je opica velikokrat obiskala — in mrzlo podstrešje ni bilo več tako samotno.
9
Neke noči je Sara lačna in premražena zaspala. Ko je odprla oči, ni mogla verjeti: v kaminu je gorel topel ogenj, na mizici je čakala vroča večerja, postelja pa je bila pogrnjena s svilenimi odejami zlate in rubinaste barve. »Ali sanjam?« je šepnila. Ni sanjala. Nekdo je mislil nanjo. Sara in Betka sta jedli in se smejali do polnoči — kot v pravljici.
10
Nekega jutra je Sara na svoji postelji našla — opico! Ponoči je ušla čez streho in se pred mrazom skrila v njeno sobico. »Ti mala potepinka,« se je zasmejala Sara, jo zavila v svojo ruto in jo odnesla nazaj v sosednjo hišo, da je ne bi kdo pogrešal. Ni pa vedela, da jo za tistimi visokimi vrati čaka največje presenečenje njenega življenja.
11
V topli sobi ob kaminu je sedel bolan gospod z dobrimi očmi. Ko je Sara spregovorila o Indiji in o očku, se je zdrznil. »Kako ti je ime?« — »Sara.« Gospod je bil očkov najboljši prijatelj! Dve leti jo je iskal po vseh mestih — in ves čas je živela tik ob njem. Očkovo bogastvo je bilo rešeno in vse je bilo Sarino. In toplo podstrešje? To je bil ves čas on, s pomočjo Ram Dasa in male opice.
12
Sara je za vedno odšla iz šole gospodične Minčin — z dvignjeno glavo, kot se za princeso spodobi. Zdaj je živela pri očkovem prijatelju, ki jo je imel rad kot svojo hčer, in Betka je odšla z njo. Lačna deklica izpred pekarne pa je dobila topel kotiček pri peku in vsak dan svež kruh. Kajti Sara ni pozabila: prava princesa deli — tudi takrat, ko ima vse.
13Konec
