Knjigice
Poučna slikanica · Klasične pravljice
Skrivni vrt
Zgodba o deklici Mary in vrtu, ki se je spet prebudil
Tudi v jeziku: The Secret Garden (angleščina) · Tajomná záhrada (slovaščina)
Daleč čez morje je živela deklica Mary. Ko je ostala čisto sama, so jo poslali k stricu v Anglijo — v veliko sivo hišo sredi širnega barja. Mary je bila suhljata, bleda in vedno slabe volje. Nihče je ni naučil, kako se igra, in nihče je ni nikoli objel. »Tu mi ne bo všeč,« je rekla, ko je kočija zapeljala v meglo.
1
V hiši je bilo sto sob, a vse so bile zaklenjene in tihe. Mary se ni imela s kom igrati, zato je hodila po vrtovih. Tam je srečala starega vrtnarja Bena, ki je godrnjaje prekopaval gredo. Na njegovo lopato pa je priletela drobna ptička z rdečimi prsmi — taščica. Nagnila je glavico in pogledala Mary, kot bi ji hotela nekaj povedati.
2
Taščica je Mary vsak dan čakala na zidu. Prvič v življenju je imela Mary prijateljico — in prvič se je zasmejala. Stari Ben ji je zaupal skrivnost: za visokim zidom je vrt, ki je že deset let zaklenjen. »Gospod je zakopal ključ in nihče ne ve, kje so vrata,« je zagodrnjal. Mary je od tistega dne mislila samo še na skrivni vrt.
3
Nekega jutra je taščica skakljala po sveže prekopani zemlji in čivkala, kot bi klicala: »Poglej, poglej!« Mary je stopila bliže. Iz zemlje je kukalo nekaj temnega. Odgrnila je prst — in v roki je držala star, zarjavel ključ. Srce ji je razbijalo. »Morda je to ključ od skrivnega vrta,« je zašepetala in ga skrila globoko v žep.
4
Naslednji dan je čez zid potegnil veter in odgrnil zaveso bršljana. Pod listi se je zasvetila kljuka. Vrata! Mary se je ozrla naokrog — nikogar. Potisnila je ključ v ključavnico in ga počasi obrnila. Škrt. Vrata so se odprla in Mary je smuknila skoznje. Stala je v skrivnem vrtu — čisto tiho, kot v sanjah.
5
Vrt je spal. Vrtnice so kot sivi plašči visele z dreves in vse je bilo tiho in prepleteno. »Ali je vse mrtvo?« je zaskrbelo Mary. Potem pa je v travi zagledala drobne zelene konice, ki so kukale iz zemlje. Nekaj je bilo torej živo! Poiskala je palico in začela okrog njih odgrinjati staro listje, da bi lažje dihale.
6
Nekega dne je na vresju sedel deček in piskal na piščalko. Ob njem je ležala mala lisica, na rami mu je čepela vrana. »Jaz sem Dickon,« je rekel. »Z živalmi se pogovarjam.« Mary mu je zaupala skrivnost in ga odpeljala v vrt. Dickon je pokleknil k vejam. »Ali je živo?« je vprašala Mary. »Živo je!« se je zasmejal. »Samo spi.«
7
Ponoči je Mary po hodnikih zaslišala jok. Šla je za glasom po dolgih temnih hodnikih do skritih vrat. V veliki postelji je ležal bled deček — njen bratranec Colin, ki ga še nikoli ni videla. »Ne morem hoditi,« je rekel. »Vsi pravijo, da sem bolan.« Mary je sedla k njemu in mu do polnoči pripovedovala o barju, o taščici in o vrtu, ki spi.
8
Colin je bil vajen, da vsi ubogajo vsako njegovo besedo, a nihče mu ni še nikoli pripovedoval takih zgodb. »Ali je vrt res živ?« je spraševal vsak večer. »Živ,« je rekla Mary. »Vrtnice se prebujajo, taščica gnezdi in Dickon pozna vsako žival na barju.« »Potem ga hočem videti,« je zašepetal. »Peljita me tja. To naj bo najina skrivnost.«
9
Nekega sončnega jutra sta Mary in Dickon zapeljala Colinov voziček po stezi do bršljanovih vrat. »Zapri oči,« je rekla Mary. Ko jih je Colin odprl, je bil sredi skrivnega vrta: vse je brstelo, češnje so cvetele, taščica je pela. Colin je gledal in gledal, lica pa so mu postajala rožnata. »Ozdravel bom,« je rekel. »In živel bom sto let!«
10
Ko jih je stari Ben nekoč zagledal čez zid, je Colin od jeze — vstal! Stal je na svojih nogah, visok in raven. »Poglej me!« je zaklical. Od takrat so vadili vsak dan: hojo okrog vrta, kopanje, sajenje. »To je čarovnija,« so govorili otroci. Morda pa so bili le sonce, prst in prijateljstvo — in noge, ki so bile vsak dan močnejše.
11
Vrt je zacvetel kot še nikoli: vrtnice so plezale čez veje, maki so žareli, povsod je brenčalo in pelo. In z vrtom so cveteli tudi otroci. Mary ni bila več bleda in nejevoljna — smejala se je in tekala. Colin je tekel z njo okrog gredic, lisica in vrana pa za njima. Le nikomur v hiši niso povedali. Skrivnost je bila prelepa.
12
Colinov oče je bil od žalosti dolga leta na poti. Tisto poletje pa ga je nekaj potegnilo domov. Ko je stopil skozi bršljanova vrata, mu je naravnost v naročje pritekel — Colin! »Oče, hodim! Tečem!« Skupaj sta se ozrla po vrtu, ki je ves žarel v cvetju. Skrivni vrt je spet oživel — in z njim vsa hiša, v kateri se je odslej slišal smeh.
13Konec
