
Pravljica · Klasične pravljice
Mali lord
Zgodba o dečku, ki je v osornem dedku videl dobrega človeka
Tudi v jeziku: Little Lord Fauntleroy (angleščina) · Malý lord (slovaščina)

V neki newyorški ulici je živel deček Cedrik. Vsi so ga poznali. Trgovcu Hobbsu je pomagal zlagati jabolka v visoko piramido, Dicku, ki je na vogalu čistil čevlje, pa je nosil novice in kruh. »Ta fant ima srce kot hlebec,« je govoril Hobbs. »Vsakomur odreže kos.« Doma ga je čakala mama, ki ji je rekel kar Draga.
1
Nekega dne je čez morje prišlo pismo. »Vaš deček ni več samo Cedrik,« je pisalo Dragi. »Njegov ded je stari grof, gospodar velikega gradu v Angliji, in vaš sin je zdaj mali lord.« Cedrik je pogledal mamo. »Ali to pomeni, da moram iti daleč stran?« Draga ga je stisnila k sebi. »Da,« je rekla tiho. »In jaz grem s teboj.«
2
Slovo je bilo težko. Hobbs mu je v roke potisnil zlato uro, da bo vedel, kdaj je čas za pismo. Dick pa mu je stisnil roko kot moški možu. »Ne pozabi naju, mali lord,« sta rekla. »Nikoli,« je obljubil Cedrik in mahal s pomola, dokler ni ulica za pristaniščem izginila. Potem je ladja odplula čez široko sivo morje.
3
Grad je bil velik kot mesto in mrzel kot jama. V veliki dvorani je pred ognjem sedel stari grof: bolno nogo je imel na stolčku, v roki palico, obrvi pa strašno namrščene. Trdno se je odločil, da tega otroka ne bo maral. Cedrik je stopil naravnost k njemu, mu pogledal v oči in rekel: »Kako lep grad imaš, dedek. In kako sem vesel, da te vidim.«
4
Cedrik namreč sploh ni vedel, da je ded osoren. Prepričan je bil, da je najprijaznejši človek na svetu, in tako je z njim tudi govoril. Sedel je na stolček ob njegovi nogi in mu pripovedoval o Hobbsu in Dicku. Stari grof je poslušal in namrščene obrvi so se same od sebe zravnale. »Nenavadno,« je zagodrnjal. »Nihče me še ni imel za dobrega človeka.«
5
Naslednje jutro je pred gradom stal rjav poni z belo liso na čelu. »Tvoj je,« je rekel grof. Cedrik se je povzpel v sedlo in se držal za grivo, dokler ni ujel ravnotežja. Ko je prvič sam pridirjal po drevoredu, je zavriskal: »Dedek, si videl?« Stari grof je videl. In prvič po mnogih letih se je na glas zasmejal.
6
V vasi so bile koče stare in strehe luknjaste. »Dedek, ali si tudi tam ti gospodar?« je vprašal Cedrik. »Sem.« — »Potem bodo gotovo dobili nove strehe, ker si dober človek.« Grof je nekaj zamrmral in pogledal stran. Čez teden dni so na vasi že dišale nove slamnate strehe, ljudje pa so hvalili starega grofa.
7
V vasi je živel deček, ki ni mogel dobro hoditi. Cedrik je prosil: »Dedek, ali mu smem kupiti bergle? V tvojem imenu.« — »Kupi, kupi,« je zagodrnjal grof in odmahnil z roko. Ko pa je videl, kako fant prvič sam pride do vrat, si je stari gospod nenavadno dolgo brisal oči. »Prah,« je rekel. »Same prašne ceste.«
8
Draga ni stanovala v gradu. Grof je ni maral in je ni hotel videti, zato je živela v majhni hiši na robu parka. Cedrik je hodil k njej vsak dan. »Dedek te bo nekoč spoznal,« ji je govoril, »in takrat te bo imel rad kot jaz.« Draga ga je pobožala po zlatih kodrih in ni rekla nič. Grof pa je vsak večer vprašal, kje je bil.
9
Nekega dne je v grad prišla ostra gospa v temnem klobuku in pripeljala mrkega dečka. »Ta je pravi dedič,« je rekla, »in ne vaš mali lord!« Stari grof je stisnil palico, da so mu pobelele roke. Ves grad je utihnil. Prvič je pomislil, da bo izgubil nekaj najdražjega — in prvič je zares vedel, kaj mu je najdražje.
10
Tedaj sta čez morje pripotovala Hobbs in Dick. Dick je ostro gospo samo pogledal in vzkliknil: »Saj to je žena mojega brata! Zbežala je z lažjo in z denarjem.« Laž se je razsula kot pesek. Ko je bilo spet tiho, je stari grof vzel klobuk in šel sam do hiške ob parku. »Gospa,« je rekel Dragi, »pridite domov. Vaš sin me je naučil, da nisem tako slab.«
11
Za Cedrikov rojstni dan so na travniku pred gradom postavili dolge mize. Prišla je vsa vas: tesarji, deček z berglami, Hobbs v predpasniku in Dick s ščetkami v žepu. Na čelu mize je sedel stari grof, ob njem Draga, med njima pa mali lord. »Na zdravje malega lorda!« so vzklikali. In grad ni bil nikoli več mrzel.
12Konec